Josef (Jožef/Jozef) Čihula (Czíhula/Cihula), znan tudi kot Pepík ali Joska ( 17. januar 1938 – 7. februar 1966)
Ugleden češki alpinist, avtor velikega števila prvenstvenih vzponov v čeških in moravskih skalah, vključno z Údolním Kapelníkom. V zgodovini Julijskih Alp je pustil pomemben pečat s prvenstvenimi vzponi (seznam prvenstvenih vzponov) tudi v stenah Široke peči in Frdamanih polic. Pomembne vzpone je opravil tudi v Saských pískovcih. Umrl je v plazu v vzhodni steni Baranih rohov v Visokih Tatrah, kjer ga je s soplezalcem odnesel plaz.
Življenjepis
Rodil se je 17. januarja 1938 v Chotěšicah. Odraščal je na tamkajšnji ravnici. V mladosti ni nikoli videl gora ali sten, a želja po višini mu je bila prirojena. Zato se je izučil za krovca! Ko je pri šestnajstih letih prvič zagledal skale in stene, se mu je nenadoma odprl nov svet. Že od samega začetka je bil odličen plezalec. Morda je bil tedaj edini vsestranski plezalec v državi. Imel je prefinjen občutek za skalo in popoln občutek za ravnotežje, velike, močne roke in neverjetno moč v prstih.
Ob svojem prvem obisku v peščenjaku je s fantovsko trmo preplezal tri nove smeri v Skaláku v čast imen svojih najboljših prijateljev Oldříška, Václavíčka in Josífka. To je bil zanj odločilni trenutek. Odkril je skrivnost stene. Plezanje tam, kjer še nihče ni stal, je bila za Pepíka največja čarovnija. Od takrat naprej je plezal praktično samo še nove smeri.
Ni ga gnala ambicija do novih višav. Bil je nenavadno skromen in nikoli ni govoril o sebi. »Vesel sem, da je uspelo,« je rekel na vrhu in se hvaležno zahvalil vsem za njihovo majhno pomoč. Njegova želja po deviški smeri je bila silovita in neugasljiva. Tako se je pod njegovimi rokami rodilo na stotine novih čudovitih smeri v Jizerskih gorah, v Skaláku, v Příhrazih, v Drábských, světničkách v Prachovu, na Suchých skalah na Pálavi, v Tisi, v Ostrovu, na Hornih skalah na Bořenu, v Jetřichovicah, na Vajoletkah v Blíževedlih in na Saškem ter drugod pa tudi v stenah Visokih Tater Bolgarije na Kavkazu in v Julijskih Alpah.
Njegove smeri se prepozna na prvi pogled. So drzne in lepe, varovala so zmanjšana na minimum. Pepík je vedno spoštoval skalo in ljubil prosto plezanje. Njegova skromnost se je kazala tudi pri razvrščanju smeri. Najtežje smeri v peščenjaku je označil s preprosto oceno VII, v gorah pa z oceno VI. Pa vendar so njegove najboljše smeri vrhunec plezalne umetnosti na omenjenih območjih.
Poleti 1957 je prvič prišel v Tatre. Pepík se je takoj izkazal za izkušenega plezalca. V samo petih čudovitih dneh so s soplezalci preplezali 15 dragocenih smeri III. – V. stopnje (na primer Stanislawského smer na Volovo vežo, Stara smer v Galerii Ganku, Žabji konj itd.).
V letih 1958–59 je začel služiti vojaški rok in s plezanjem je bilo konec (kaj pa današnji alpinisti in plezalci, ki jim ni treba na večletno služenje vojaškega roka, potem nimajo tako izražene želje?). Toda takoj po vrnitvi iz vojske leta 1960 se je Pepík prvič pozimi odpravil v Tatre. Rezultati enega čudovitega tedna so bili neverjetni. Preplezal je 12 dragocenih smeri, vključno z znamenito Birkenmajerjevo smerjo stopnje V-VI na Gerlach.
Podobni so bili rezultati Pepíkovega drugega poletnega izleta v Tatre. V štirih dneh je preplezal najbolj znane tatrske stene, Hokejko in Karouškovo smer na Lomníškem štítu, pa tudi Lapiňskega smeri, Orlovskega in Stanisławskega na Galeriji Ganku. Smer Orlovskega je na primer preplezal v samo 3 urah in zabil le 3 kline. Morda se zdi, da je tvegal, vendar ni tako. Plezal je, jasno, vedno se je varoval pošteno in pozorno. Veliko je uporabljal zanke. Imel je neverjetno domišljijo, ko je šlo za varovanje z zankami, in morda se mu v tem nihče ni mogel kosati.
Pepíkov pogum je bil nepozaben. Ni se bal nobene znane smeri in je vsem plezalnim vrstnikom odprl oči. Na prvem češkem potovanju v zibelko mojstrov plezanja po konglomeratu – na Saško so se vsi dobesedno ustrašili saksonskih ekstremov, je Joska rekel: »Ne more biti tako grozno, kot izgleda, saj so ljudje to navsezadnje že splezali.« Takoj zatem je opravil drugi vzpon po ekstremni smeri Heinza Urbana, ki so jo lokalci zaman poskušali ponoviti že leta. Bil je kralj peščenjakov, a to mu ni bilo dovolj. Gore so ga vabile vedno močneje.
Leta 1962 je prvič obiskal Zahodni Kavkaz in opravil dva večja prvenca. Strašno 900 m visoko vzhodno steno Belala-Kaji najlepše gore na Zahodnem Kavkazu (razvrščeno kot izjemno težko) in še en prvenec na 1600 m visoko skalno in ledeno steno očarljivega Čot-Čija (razvrščeno kot izjemno težko). Ta vzpona sta navdušila alpinistično javnost in sta med največjimi uspehi v zgodovini češkega alpinizma. Naslednje leto 1963, se je znova odpravil na Kavkaz, v osrednjo skupino Bezengi. Tu je preplezal le južni steber Mižirgija – stopnja težavnosti 5A. Slabo vreme in vodstvo tabora mu nista dovolila, da bi opravil načrtovana prvenca (Schara itd.).
Foto: zapuščina M. Machoviča
Leta 1964 je končno po zaslugah postal član češkoslovaške reprezentance.
Pozimi istega leta je v Visokih Tatrah kot eden prvih ponovil znameniti smeri Orlowskega in Lapińskega na galeriji Ganku in druge težke smeri. Poleti istega leta je preplezal znamenito Vzhodno steno Watzmanna – Salzburško smer v nemških Alpah. Žal so mu tudi tam slabo vreme in soplezalci prekrižali druge načrte.
Leta 1965 je trikrat obiskal Julijske Alpe, ki so ga očarale. Pozimi je vodil drugi zimski vzpon v zelo težkih razmerah po diretissimi v severovzhodni steni Jalovca, poleti pa izjemno težke prvenstvene vzpone po 800 m visoki steni Široke peči – diretissima VI. stopnje s tremi bivaki in zadnji prvenstveni vzpon v gorah po 700 m visoki severni steni Frdamane police – VI. stopnje s tremi bivaki.
Ta stena je bila zadnji večji problem Julijskih Alp in se je več kot 30 let upirala vsem poskusom. Obe smeri sta bili takrat med najboljšimi v Julijskih Alpah.
vir: Miroslav Machovič, spominski album Josefa Čihule
Jožef Čihula
PV 1966/04 – Tine Orel: Alpinistična sekcija v Libercu, nam je sporočila, da se je 7. februarja 1966 smrtno ponesrečil mladi češki alpinist Jozef Čihula, po poklicu klepar član AO Lokomotiva Libercu. Plaz ga je vzel v vzhodni steni Baranich rohu, v visokih Tatrah, z njim prijatelja Erika Soukupa. Čihula je bil dober poznavalec Julijskih Alp, naš dragi gost v letu 1965.
Jozef Čihula se je rodil leta 1938 v Chotěšicich. Čeprav sin ravnine, je v kratkem času postal plezalec velikega formata sijajne tehnike, spretnosti, moči in vsestranske uporabnosti. Znan je bil po silni moči v prstih. Zato je z lahkoto prosto plezal najtežavnejša mesta. Kmalu se je predal čaru prvenstvenih smeri bil duša odseka in najaktivnejši plezalec z mnogimi novimi smermi v Jezerskih horach, Skaláku, Přihrazeh, Drabskych, svetničkach, Prachovi na Suchych, skalach na Boreni, plezal pa je tudi v Dolomitih v Bolgariji, na Kavkazu, v Tatrah in v Julijskih Alpah. Ljubil je prosto plezanje rekvizitov se je nerad posluževal. Bil je tudi sijajen smučar.
Leta 1962 si je v Kavkazu zapisal dve veliki prvenstveni smeri: vzhodno steno Belala-Kaje, 900 m visoko (V b) in 1600 m visoko severno steno Čot-Či po češki klasifikaciji VI. Slednjo štejejo Čehi med svoja največja plezalska dejanja. Leta 1963 je bil v češki reprezentanci in je preplezal južni steber Mižirgi Va. Leta 1964 je ponovil salzburško smer v Watzmannu, leta 1965 pa je bil trikrat v Julijskih Alpah. Pozimi je v slabem vremenu zmogel drugi zimski vzpon po severovzhodni strani Jalovca, poleti pa je s tremi bivaki zmogel nov vzpon v 800 visoki severni steni Široke peči VI in nov vzpon v 700 m visoki steni Frdamanih polic VI (gl. PV 1966 3/117 124). Ta stena je nekak zadnji problem Julijskih Alp, ki so se ga naši in drugi plezalci izogibali celih 30 let. Obe smeri spadata med najtežje smeri v Apneniških Alpah. Njegov soplezalec Miroslav Machovič predlaga, naj bi se v Čihulin spomin ta smer imenovala »Smer Josefa Čihule«. Naša alpinistična bratovščina se rada klanja spominu pokojnega Jožefa Čihule s tem, da bo v kartoteko smeri v naših gorah vpisala njegovo ime kot vidno znamenje tradicionalnega bratskega sodelovanja med Čehi in nami. Naj nas ta smer spominja tudi na simpatičnega, lepodušnega Pepika, iskrenega, mehkočutnega, pozornega in skromnega prijatelja, človeka, ki si ga moral imeti rad, in ne nazadnje talentiranega reprezentanta češkega alpinizma.
