Alpinist, ki je morda (tudi zaradi neke datumske povezanosti) ponudil najboljšo refleksijo Zaplotnikovemu smislu – poti
Gian Piero Motti je bil eden najvplivnejših italijanskih alpinistov in teoretikov te dejavnosti 20. stoletja. Njegova življenjska pot in pisanje sta zaznamovala prelom v razumevanju alpinizma – od herojske tradicije k bolj refleksivnemu, osebnemu doživljanju gora. Njegova besedila, kot znameniti članek I Falliti (1972), še danes spodbujajo razmislek o tem, kako lahko strast do ene same dejavnosti postane vseobsegajoča in hkrati dušeča.
(1946 – 1983)
Risba: Copilot
Življenjepis Gian Piera Mottija
Rojen: 6. avgust 1946 v Torinu.
Umrl: 22. junij 1983 v Monastero di Lanzo (samomor, star 36 let).
V gorah je začel zelo mlad, domač je bil v dolinah Lanzo. Leta 1972 so ga sprejeli v CAI (Club Alpino Accademico Italiano), leto kasneje pa v francoski GHM (Groupe de haute montagne).
Bil je eden ključnih pobudnikov gibanja Nuovo Mattino, ki je v Italiji prineslo novo dimenzijo alpinizma – bolj svobodno, igrivo, brez patosa in ideoloških obremenitev. Od 1975 do 1977 je bil direktor Rivista della Montagna. Njegova dela vključujejo La storia dell’alpinismo (1994, posthumno) in zbirko I falliti ed altri scritti (2000). Motti je opozarjal na nevarnost absolutne predanosti alpinizmu, ki lahko človeka izolira od drugih razsežnosti življenja.
Razmišljujoči alpinisti in nevarnost »droge«
Ponovno branje Mottijevih besedil razkriva paradoks: alpinizem, ki naj bi bil pot svobode, lahko postane ujetništvo. V članku I Falliti opisuje, kako se plezalec, ki se povsem posveti goram, znajde v stanju podobnem odvisnosti. »Vedno si obsojal uživalce drog, a se ne zavedaš, da si tudi sam odvisnik, ker je rock tvoja droga,« zapiše – s tem pokaže, da lahko tudi alpinizem postane oblika zasvojenosti.
Motti je opozarjal na tentakularno naravo alpinizma, ki lahko zaduši pluralnost življenja: ljubezen do umetnosti, prijateljstva, občutek za letne čase. Ko se človek osredotoči zgolj na težavnost, na »vedno težje«, izgubi stik z lepoto in smislom. To je stanje, ki vodi v praznino, nevrozo, celo v občutek, da je življenje izgubljeno.
Toda Motti ni zagovarjal odpovedi goram. Njegova vizija je bila svobodno, igrivo doživljanje alpinizma, kot igre, ki prinaša veselje, ne pa trpljenja. V tem je bil blizu literarnim refleksijam, kot v romanu Les royaumes du monde Jeana Morina, kjer alpinizem postane žalostna droga, ki izolira človeka.
Motti na vedno znova vabi k razmisleku: razmišljujoči alpinisti ne iščejo nujno »spoznanja smisla«. Njihova pot je pogosto polna dvomov, kriz, občutkov praznine. A prav v tem je njihova moč – da se zavedajo nevarnosti absolutne predanosti in iščejo ravnovesje med gorami in življenjem.
Gian Piero Motti je bil nek način opozarjal, da gore ne smejo postati droga, temveč prostor svobode, prijateljstva in igre. Njegova misel ostaja aktualna: v času, ko se mnogi še vedno spopadajo z absolutno predanostjo eni sami strasti, je Motti glas, ki nas vabi k pluralnosti življenja.
Med kritiko in smislom – Motti in Zaplotnik
Gore so prostor, kjer se človek sreča s samim seboj. Tam, kjer se zrak razredči in kamen postane edina resničnost, se razkrijejo tudi notranje pokrajine človeka: dvomi, hrepenenja, praznine. V tej pokrajini sta se znašla dva glasova – Gian Piero Motti in Nejc Zaplotnik. Oba sta umrla prekmalu, mlada, oba sta pustila besede, ki še danes odmevajo. A njuna melodija je različna: Motti je govoril v tonu kritike, Zaplotnik v tonu duha. Če bi se Motti in Zaplotnik srečala na gorskem grebenu, bi njun pogovor zvenel kot dialog med dvema duhovoma. Motti bi opozarjal: »Pazi, da te gore ne zasužnjijo, da ne postaneš odvisnik.« Zaplotnik bi odgovarjal: »Gore so pot, ki te osvobodi, če znaš hoditi brez cilja.«
Oba sta govorila o istem vprašanju – kaj je smisel alpinizma v življenju človeka – a vsak ga vidi skozi svojo notranjo pokrajino. Motti je videl skozi pokrajino praznine, Zaplotnik skozi pokrajino svobode.
Njuna zapuščina je kot dve strani iste knjige. In če vseeno še enkrat ponovimo: Motti nas (še danes) uči previdnosti: da gore ne postanejo droga, ki nas zasužnji. Zaplotnik nas uči zaupanja: da gore postanejo pot, ki nas osvobodi, če pa beremo Petra Simsena …
Alpinizem je lahko ujetništvo ali svoboda, droga ali pot. Odvisno je od okolice, ki pogosto časti in povzdiguje tiste, ki si to niti najmanj ne zaslužijo. Ali pač?
