John Michael Kosterlitz, znan kot Mike, se je rodil 22. junija 1943 na Škotskem v Aberdeenu v družini, ki se je izselila iz Nemčije, ker se oče, Jud, takrat ni smel poročiti z nemško kristjanko. Mike, sin biokemika Hansa Walterja Kosterlitza, znanega po študijah endorfinov, je odraščal z znanostjo v krvi. Najprej je študiral v Edinburghu, nato v Cambridgeu, kjer je pridobil naziv magistra, in končno v Oxfordu, kjer je leta 1969 dosegel naziv doktorja filozofije in spoznal Berit, svojo bodočo ženo.
V poznejših letih se je posvetil predvsem raziskavam na področju faznih prehodov snovi.
Plezanju se je približal tako, da se je skoraj za zabavo pridružil plezalnemu klubu Cambridge, ki je organiziral izlete v okolico. Plezanje ga je takoj očaralo in ugotovil je, da je v tem zelo dober. Vsak petek zvečer se je v družbi Berit usedel v avto, da so preživeli vikend na pečeh Llanberisa ali Lake Districta ali pozimi na lednih slapovih Glencoe ali Ben Nevisa. Krst in prvo alpinistično usposabljanje je prejel v težki britanski šoli, nato pa je svoje znanje izpopolnjeval v ZDA, kjer se je naučil tehnik plezanja z jammingom (tehnika zatikanja pesti in stopal v počeh) in spoznal opremo za varovanje. V ZDA je naredil številne ponovitve in splezal tudi novo smer v Bugaboojih z Artom Higbeejem leta 1974.
Med študijem je veliko potoval v Alpe. Tam je naredil eno prvih ponovitev smeri Philipp-Flamm v severozahodni steni Civette in prvo ponovitev smeri Ameriške direktne v Druju leta 1966 z Mickom Burkom.
Leta 1968 je bil Kosterlitz z Dickom Isherwoodom v Val Masinu, v zavetišču Gianetti. Ambiciozen in zavedajoč se svojih sposobnosti je želel preplezati smer Felice Battaglia v severovzhodni steni Piz Badile. Smer sta leta 1953 z veliko pomoči tehnike splezala Battaglia in Corti. Škot z vizijo, pred časom pa je nameraval smer preplezati s prostim plezanjem. Tam, kjer prvotna smer ostro zavila v levo, sta Mike in soplezalec sledila počem, pri čemer sta morda prvič v Masinu uporabljala plezalne čevlje z gladkimi podplati in tehniko plezanja z zatikanjem. Tako se je po pomoti rodila Via degli Inglesi, ena najzahtevnejših tistih časov na eni najlepših in najimpresivnejših sten v Alpah.
Ob isti priložnosti, ko se je na teh granitnih gorah počutil sproščeno, je splezal še novo smer na Avancorpo del Porcellizzo, spet z Isherwoodom in ponovil številne klasike na tem območju.
Prelomnica zanj in predvsem za italijansko plezanje je bila leta 1969, ko je s štipendijo v žepu prispel na Inštitut za teoretično fiziko Univerze v Torinu. V teh letih se v dolinah Piemonta in predvsem v dolini Orco nekaj v alpinizmu spreminjalo. Vstajalo je novo desetletje med 70. in 80. leti, za katero je značilno iskanje težavnosti in čiste geste, duh, ki vodi k vrednotenju struktur in sten v spodnji dolini, pogosto brez tako zaželenega vrha, ki ga je bilo treba osvojiti v prejšnjih letih.
Mike se je povezal s tamkajšnjimi vodilnimi plezalci: Ugom Manero, Gianom Carlom Grassijem in Gianom Pierom Mottijem. Z njimi je delil tehnike plezanja, pokazal hitre plezalne sisteme, ki so se uporabljali v ZDA. Kosterlitza je fascinirala dolina Orco, ki se mu je zdela kot Yosemiti v malem, prazna knjiga z neskončnim potencialom, kjer lahko vleče linije, kakor mu je všeč.
Odličen primer je pok(lin)a, ki nosi njegovo ime. Ko jo je Mike zagledal, je skočil iz avtomobila in brez blazin z lahkoto preplezal ta osamljeni balvan, pri čemer je gozdil z rokami in nogami v poč. »Fessura Kosterlitz« je bil eden prvih balvanskih problemov sedme stopnje v Alpah. Roberto Bonelli ga je ponovil dobrih sedem let pozneje. Je tudi tako pomemben simbol, da je bil ohranjen ob gradnji predora, ki vodi v Ceresole Reale.
V naslednjih letih je z lokalnimi plezalci preplezal številne nove smeri na tem območju, uvajal prosto plezanje in s pridom uporabljal ameriško znanje in opremo.
Leta 1978 je diagnoza multiple skleroze Kosterlitza prisilila, da je opustil plezanje in se posvetil svojim trem otrokom, študiju in poučevanju; pravzaprav že leta dela in predava kot profesor na različnih univerzah …
Kosterlitz je za svoje delo prejel številna priznanja. Omenimo, da je leta 2016 prejel Nobelovo nagrado za fiziko »za teoretična odkritja topoloških faznih prehodov in topoloških faz snovi«.
Leta 2017 pa je prejel nagrado Arco Rock Legends Climbing Ambassador, a če bi obstajala »Nobelova nagrada za plezanje,« bi si jo Mike Kosterlitz zagotovo zaslužil, saj je postavil temelje prostega plezanja, kot ga še vedno poznamo in imamo radi …
