Legenda alpinizma, plezanja in pisanja
Večplastna sporočilnost, ki se sčasoma spreminja, se kaže kot prikaz dejavnosti, dokazovanje enakopravnosti med spoloma, uspešnosti ali pa povsem preprosto kot način (pre)živetja. Nam lahko oseba kot posameznik pokaže, v katero smer naj gre razvoj dejavnosti? Francoski alpinizem je ob dovolj velikem tržišču vedno našel tudi tiste smernice, ki so zadevo gnale naprej. Tudi nove generacije nam kažejo kompromise med sponzorskimi in osebnimi ambicijami.
Katarina Velika – Catherine Destivelle je visoka približno 163 cm, na fotografijah pa jo bomo težko videli v petkah, ki bi jo (pri)vzdignile. Ne izstopa, morda je videti celo boječa. Ima preprost, a samozavesten slog tudi v vsakdanjem življenju, kjer je lahko oblečena sproščeno, a še vedno elegantno. Malo prevelik pulover ali jakna skriva njeno postavo. Razmršeni lasje ji (še vedno) padajo čez oči. Na ekranu, kjer gledamo njene posnetke plezanja, se atraktivna drobcena figura počasi pomika čez plošče temnega granita ali jamičastega ledu.
Nekoč so ji pokazali izsek iz severne stene Eigerja. Malce zmedena v prekinjajoči, toda čisti angleščini se je hkrati opravičevala in si prizadevala poistovetiti z videnim. Menila je, da teh posnetkov sploh še ni videla. Ne mara gledati sebe, ko dela nekaj, za kar dobi denar. Se je njen pogled, potem ko je zapustila stene, spremenil?
Dva obraza Catherine Destivelle sta se začela, ko je kot plezalka iskala izpolnitev svojih osebnih sanj z dejanji in rezultati, ki so postavili Destivellovo med najbolj slavne in najpopolnejše plezalke na svetu.
Ni veliko žensk, ki so dosegle isti nivo kot Catherina, in sploh ne v obeh zvrsteh plezanja. Alpinizem in tekmovanja so naredila Catherino slavno njeni drzni vzponi v senčnih stenah Alp, smeri, o katerih je sanjala kot otrok bodo ostali njena trajna zapuščina. In ker je preživela vse to, je uspela razviti drugi obraz, ki ni nujno logično nadaljevanje velikega alpinista ali v tem primeru alpinistke.
Življenje
Catherine Destivelle, rojena 24. julija 1960 kot najstarejša od šestih otrok. Iz Alžirije so se v Francijo preselili, ko je bila še otrok. To je bilo v času, ko je Alžirija prehajala skozi obdobje političnih sprememb in osamosvojitve od Francije (1954–1962). Njena družina, ki je bila francoskega porekla, se je odločila za selitev v Francijo, kjer so se naselili v Savigny-sur-Orge blizu Pariza. Kar zadeva podporo staršev pri njenem plezanju, sta bila oba starša, Serge in Annie Destivelle, zelo naklonjena njenim dejavnostim na prostem. Njen oče je bil ljubiteljski plezalec in alpinist, kar je Catherine že zgodaj navdihnilo za raziskovanje gora. Pri 12 letih so jo starši vpisali v Club Alpin Français, kjer je začela plezati v Fontainebleauju in se učila osnov alpinizma. Čeprav sta jo starša podpirala, sta bila tudi previdna – (kot skoraj vsi) sta (tudi onadva) želela, da se osredotoči na šolo in da se ne zažene preveč v stene. Catherine pa je pogosto skrivaj odhajala na plezalne izlete, kar kaže na njeno neustavljivo strast do plezanja že od mladih let. Njena zgodnja podpora družine pa je bila ključna za njen razvoj.
Že kot najstnica je preplezala veliko klasičnih smeri, vključno z Ameriško direktno (Dru) eno od tipičnih alpskih »velikostenskih« smeri. Plezanje je zabava, toda za Destivellovo je bilo vseskozi resno početje. Pri dvajsetih je skoraj opustila šport, da bi delala kot fizioterapevtka. Po študiju fizioterapije se je nekaj let posvetila svoji poklicni karieri. Po petih letih pa je njeno delo bližalo enoličnosti, in ko so ji ponudili, da bi nastopala v filmu o plezanju, se je vprašala: zakaj ne? Spet si je povrnila plezalsko formo in nastopila v filmu z atraktivnimi posnetki v previsnem Verdonu. Nova vrsta plezanja in nov tip plezalke – postala je angel medijev.
26-minutni film E Pericoloso Sporgersi (Nevarno se je nagibati ven) je lansiral plezalsko kariero Destivellove. Privlačni posnetki, drugi filmi in hitro so se pojavili pokrovitelji. Potovala je po svetu in v 80. letih prejšnjega stoletja postala ena najboljših športnih plezalk na svetu, znana po svojih dosežkih v športnem plezanju in tekmovanjih.Tekmovalno plezanje se je takrat šele začenjalo in le nekaj plezalk ji je bilo doraslih. Destivellova je zmagala na največjem tekmovanju v Bardonecchii Italija tri leto zaporedoma, od leta 1985 do 1987.
Ker pa je plezanje in alpinizem sestavljen iz vzponov in (padcev) sestopov, se je tudi Catherini zgodilo neljubo. Padla je v ledeniško razpoko in si zlomila hrbtenico in medenico. Tudi zdrsnila je in si zlomila nogo. Nesreče so jo začasno odvrnile od gora in ji za vedno izoblikovale stališče do alpinizma. Okrevala je in prišla spet med najboljše na svetu. Leta 1988 je preplezala Chouca v Bouxu zelo težko smer z luknjicami za prst ali dva. Bila je najtežja smer do tedaj, ki jo je preplezala ženska. Kot fantje v tistem času je tudi ona začela solirati zelo težke plezalne smeri in pridobila izkušnje. Pri 6a in 6b je v steni plezala popolnoma sproščena, prepričana, da ne bo (več) padla in ne umrla.
S tekmovanji je prenehala leta 1989, ker je spoznala, da želim iti nazaj v gore. Jeff Lowe je v tistem času iskal soplezalca za poskus proste ponovitve 6729 m visokega Nameless Towerja in poleti 1990 sta preplezala drugo ponovitev Jugoslovanske smeri z raztežaji do 12a (7a+). Po tem je v nekaj urah solirala Bonattijev steber (ki ga sedaj ni več) v zahodni steni Druja. Novo smer v Druju zraven Bonattijeve je plezala 11 dni, v juliju 1991. Njeno vztrajnost pa je okrnila napaka, da je z vrha sestopila s helikopterjem. Kritiko je iskreno sprejela, saj je to uničilo vztrajnostni dosežek. A iz napak se (na)učimo …
Trpežnost je nedvomno bolj ženska vrlina in marca 1992 je solirala severno steno Eigerja (klasično smer iz leta 1938), za kar je rabila 17 ur. To je bil prvi ženski zimski in prvi ženski solo vzpon. Februarja 1993 je solirala Cassinovo smer v Walkerjevem stebru v Grandes Jorasses, v treh dneh – spet prva ženska … Naslednjo zimo je solirala še severno steno Matterhorna po zelo redko plezani Bonattijevi smeri. To 4-dnevno soliranje je verjetno njen najimpresivnejši dosežek.
Po uspehih v Alpah je bil samoumeven prehod na v najvišje gore na svetu. Poskušala je v severnem grebenu Latoka z Lowom, v južni steni Anapurne in in zahodnem stebru Makaluja s sopotnikom Decampom. Leta 1994 sta na alpski način, s skromno opremo in v pravi vremenski pustolovščini uspela splezati po smeri Loretan-Triolet v južni steni Šiša Pangme na teme in sestopiti.
Plezanje in sponzorji, filmi in knjige. S Patrickom Edlingerjem sta njuni zvezdi sijali v plezalskem svetu. Predvsem ker je ženska, je uporabljala ženskost v svojo korist. Njen spol ji je pripomogel k boljšemu finančnemu uspehu. Pa pustimo vse te stvari ob strani, …
Catherine se je vseskozi zavedala in sprijaznila s »hudičevo kupčijo,« da četudi ne mara sponzorjev in medijskih pritiskov za svoj pristop do plezanja, ne sme(š) podleči pritisku, da moraš nekaj narediti. Sicer to postane zelo nevarno, posebno v gorah. Načrte, projekte je zastavljala zelo previdno, enega na leto, in pazljivo kontrolira izpostavljanje vse dokler natančno ne ve, kaj se bo zgodilo z njo, če ne bo uspelo.
Na najtežje ture je skušala minimalizirati pritisk.
In o samem plezanju! Zakaj plezati? Iz čistega veselja prav gotovo pri profesionalki ni šlo. Zaradi njenih lepih finančnih koristi, ki so jih prinesli težki in nevarni vzponi, pa se ni prav obremenjevala s tem vprašanjem in poglabljala v svet nekoristnosti. Alpinist Bonatti je to delal, alpinist Desmasion pa tudi. Te stvari hočem delati tudi jaz, je bilo zanjo dovolj.
Sčasoma pa so prišle tudi druge misli misli, da bi imela otroke v prihodnosti. Tedaj pa je prišel čas, da Catherina ni šla tako visoko in počasi se je umirila. Srečna, da lahko dela kaj drugega. Catherine je uspešna pisateljica. Njene knjige, kot so Au-delà, des cimes, (Onkraj vrhov), Ascensions in Rock Queen, ponujajo vpogled v njeno življenje, izkušnje in filozofijo plezanja. Njeno pisanje je navdihujoče in pogosto raziskuje globoko povezanost med človekom in naravo.
Leta 2005 sta s partnerjem ustanovila svojo založbo Les Éditions du Mont-Blanc, ki se osredotoča na knjige o gorah, alpinizmu in naravi. S tem je prispevala k ohranjanju alpinistične kulture in navdihnila nove generacije plezalcev.
Priznanja in vpliv
Catherine Destivelle je prejela številna priznanja za svoje dosežke. Leta 2020 je postala prva ženska, ki je prejela nagrado Piolet d’Or za življenjsko delo, eno najprestižnejših priznanj v svetu alpinizma. Poleg tega je leta 2007 prejela naziv vitezinje Legije časti, kar je eno najvišjih francoskih državnih priznanj.
Njena kariera je navdihnila številne plezalce in alpiniste po vsem svetu. Catherine je znana po svoji neustrašnosti, predanosti in sposobnosti premikanja meja mogočega. Njena zgodba je opomnik, da je z vztrajnostjo in strastjo mogoče doseči izjemne stvari.
Catherine Destivelle ostaja ena najvplivnejših osebnosti v zgodovini plezanja in alpinizma. Njeni dosežki tako v stenah kot v literaturi so dokaz njene izjemne predanosti in ljubezni do gora. Njeno življenje je zgodba o pogumu, strasti in neomajni želji po raziskovanju neznanega. Poročena je z Érikom Decampom (od leta 1996), ki je prav tako alpinist in njen dolgoletni plezalni partner. Njun sin Victor, ki se je rodil leta 1997, je odrasel v okolju, kjer so gore in narava igrale pomembno vlogo. Čeprav ni veliko javno dostopnih informacij o njegovih trenutnih dejavnostih, je znano, da je Catherine vedno poudarjala pomen družine in ravnovesja med svojo alpinistično kariero ter osebnim življenjem.
