Osamljenost, pogum in lepota v gorah – Portret tržaške alpinistke, zrasla in krepila se je v stenah Val Rosandre, ki je iskala svoj svet med vrhovi
V zgodovini italijanskega alpinizma je ime Bianca Di Beaco zapisano z občutkom tišine, dostojanstva in notranje moči. Ni bila zvezda, ni iskala priznanj, a je pustila sled, ki se razkriva šele danes — skozi njene članke, spomine prijateljev in redke fotografije, ki jo prikazujejo v trenutkih, ko je bila najbolj svoja: v gorah.
Rodila se je 20. januarja 1934 v Trstu, umrla pa 2. februarja 2018, prav v času, ko je bila njena zbirka člankov Non sono un’alpinista tik pred izidom. Naslov ni provokacija, temveč izjava: Bianca ni bila alpinistka v klasičnem smislu — bila je ženska, ki je živela z gorami, ne z ambicijo, temveč z ljubeznijo.
Prvi koraki: salama kot cepin
Njena pot se je začela nenavadno. Kot najstnica je staršem povedala, da bi rada spoznala gore. Mati ji je brez pomisleka kupila majhen nahrbtnik, nekaj konzerv, kruh in velik salamin, ki je štrlel iz nahrbtnika kot cepin. V Dolomitih je hodila sama, spala v seniku, delala kot nosač v zameno za obrok — in se zaljubila v višine.
Prvi samostojni vzpon na Antelao, v nizkih športnih čevljih in po sneženju, je bil njen krst. Od tam naprej je šlo le še navzgor.
Plezanje z najboljšimi, a vedno po svoje
Bianca je plezala z nekaterimi največjimi imeni: Spiro Dalla Porta Xydias, Walter Mejak, Kurt Diemberger, Silvia Metzeltin, Fabio Benedetti, Bruno Crepaz. A nikoli ni bila v njihovi senci — bila je enakovredna, čeprav je živela v času, ko so bile ženske v alpinizmu pogosto potisnjene ob rob.
Njena prva ženska ponovitev Spigola Nord na Agnerju bi bila lahko razlog za ponos. A sama je rekla:
»Takrat mi ni bilo mar. Hotela sem le živeti v gorah. Onkraj vsakega metra in človeške presoje.«
Naveza z Joséjem Barónom: ljubezen in svoboda
Od leta 1976 je plezala izključno z Joséjem Barónom, ki je bil njen življenjski in plezalni partner. Skupaj sta bila popolna naveza (cordata): on »moški, a ne mačist«, ona »ženska, ki je nosila ves občutek gorskega sveta«. Do leta 2002 sta plezala skupaj, vedno z občutkom za lepoto, ne za dosežke.
Nevihta na Peutéreyju in literarni spomin
Leta 1963 je bila z Mejakom, Diembergerjem in drugimi ujeta v nevihti na Aiguille Noire de Peutérey — pet dni in štiri noči v steni, izpostavljeni strelam in snegu. Rešila jih je ekipa pod vodstvom Walterja Bonattija. Diemberger se spominja, kako mu je Bianca rešila življenje ob padcu: »Potisnila me je nazaj in rekla: ‘En liter vina!’ — kot je (bilo) v navadi med tržaškimi plezalci. Podaril sem ji svoj čelado, ki ji je kasneje v Turčiji rešila življenje.«
Bianca je pisala z občutkom za lepoto in bolečino. Njeni članki, zbrani v Non sono un’alpinista, so polni ljubezni do narave in kritike do njenega uničevanja. »Gore danes. Posiljene in umazane. Kot supermarket, prodane kot vulgarna roba.«
Njeno ime je med prvimi podpisniki Tesi di Biella, iz katere je nastala Mountain Wilderness.
Zapuščina: film, knjige, spomini
Leta 2023 je režiser Franco Toso posnel film Signora delle cime, ki prikazuje Bianco skozi fotografije, tekste in spomine. Njene odprave v Grčijo, Turčijo, Afganistan, Hindukuš so bile vedno skromne, pogosto brez letalskih kart — z avtom, z zanosom, z vero v lepoto. Bianca, delala je v komercialnem sektorju farmacije, kar ji je omogočalo določeno svobodo gibanja in samostojnost, je bila nomadka brez domovine, ki je v gorah iskala svoj raj. »Edina zame pomembna odprava je bila osvojitev ponižnosti.«
Bianca Di Beaco zagotovo ni bila le alpinistka. Bila je glas narave, ženska svobode, duša višine. Njena zgodba ni zgodba o vrhovih, temveč o poti — poti, ki vodi k sebi, k tišini, k lepoti.
V času, ko se gore merijo v rekordih, Bianca ostaja opomnik, da je najvišja smer tista, ki vodi v srce.
