Z glavo v zraku in dvignjeno levo pestjo – Alpinist, ki hvali neposredno demokracijo, preobrazbo domišljije, izhod iz kapitalizma. Revolucionarno? Pravi, da ne bi smelo biti!
Je eden najboljših alpinistov svoje generacije. Baptiste Obino, gorski vodnik z zvedavimi očmi, je pogosto predstavljen kot enfant terrible alpinizma. Modrejši in bolj premišljen, kot se zdi, se na svoj način zavzema za večjo socialno pravičnost in si prizadeva osmisliti vsako svoje dejanje.
Pri 26 letih ima mladi gorski vodnik mirnost svobodnega duha. Koga bi presenetilo, da živi boemsko življenje bolj nagnjenega k boju za boljši svet, kot pa da k skrbi za svoje materialno udobje? »Moj življenjski načrt se vrti okoli sreče. In trenutno imam vse, kar potrebujem, da sem srečen,« pravi z nasmehom. Kot vsakdanji človek bi se zlahka opredeli kot »Baptisteantikonformist,« znan po svojih političnih stališčih. »Tega dela nisem opravljal zato, da bi imel politično težo, vendar ne obupujem nad politiziranjem gorskega sveta,« povzema. Ampak predvsem so to njegovi alpinistični dosežki, zaradi katerih ljudje govorijo o njem. Nova smer, Les Barbares 4 v severni steni Pré de Bar, kjer je plezal z Estebanom Daligaultom in Virgileom Devinom. Prej v sezoni je z Amauryjem Fouilladeom in Philippom Bruleyjem odprl Petit pont (ED 1000 m M5, 6a A3) v Druju. Redno pleza tudi solo, kot na primer Pantouflage et sabotage (1000 m ED+ 6c M7) v južni steni Grand Pic de la Meije ali Makhnovtchina v Pic Sans Nom. Seznam njegovih podvigov bi hitro postal litanija. V to se tukaj ne bomo spuščali, ker ima Baptiste Obino še veliko drugih vidikov za razkriti.
V levičarskih krogih, ki, milo rečeno, niso ljubitelji policije ali se je celo bojijo, je precej pogosta šala, da Baptiste reče, da je bil dve leti žandar. Šala seveda, a povsem resnična: pri komaj 18. letih je Baptiste obiskoval žandarmerijsko šolo v Fontainebleauju z namenom, da se pridruži visokogorskemu žandarmerijskemu vodu kot reševalec.
Da bi razumeli to izbiro, se moramo vrniti v preteklost. Mladenič je odraščal na območju Grenobla, kjer sta ga vzgajala starša, navdušeni nad gorami. Hkrati se je naučil hoditi, smučati in plezati. Z njima je opravil svoje prve plezalne smeri, nato pa še prve alpinistične. Ljubezen, ki jih veže, sije v njegovem glasu. Starša sta bila alpinista zelo spodobne ravni, a ne zelo hitra. Tudi njega je bilo malo strah. Že med prvimi vzponi je začutil tudi zahtevnost gora hladnih in dokaj divjih bivakov. Baptiste se je že zelo mlad udeleževal tečajev gorskega usposabljanja od Alp do Škotske. Nato je opravil celoten paket FFCAM: najprej v ekipi Espoir, nato v francoski ekipi za ledno plezanje in nazadnje v GEAN (Nacionalna skupina za odličnost v alpinizmu). Za splošno šolanje se je pridružil alpinističnemu oddelku z dvojno kvalifikacijo na srednji šoli Moûtiers (Savoja), ki mlade pripravlja na opravljanje mature v štirih letih, hkrati pa se ukvarja z enim ali več alpinističnimi poklici po lastni izbiri. V tretjem letniku pa so ga zaradi njegove nepremišljenosti trajno izključili iz srednje šole. Ta epizoda je bila za 16-letnega fanta »travmatična, izjemno nasilna«.
Na srečo so ga starši obdali z razumevanjem. Dali so mu čas, da je poskrbel zase. In tako se je mladenič po nekaj mesecih znašel z glavo, obrito na 2 mm, v vrstah žandarmerije. To mu je dalo okvir in finančno neodvisnost. Vse, kar potrebuje, da nadaljuje svojo pot, ki ga je vodila najprej na zelo tradicionalen način, kot vodnik za (premožne) stranke k delu z mladimi ekipami FFCAM, s katerimi se lahko pogovarja o nečem drugem kot o vremenu.
Ko pleza se Baptiste, ki ga je vedno gnala »želja po pustolovščini,« zaloti, da razmišlja o vrnitvi v dolino, »ko bo lahko o tem govoril«. Od takrat se je distanciral od te žeje po priznanju, a še vedno anonimno razmišlja z nostalgijo o času, ko sta bila samo gora in on. Blagoslovljen čas, ki se ga spominja z ganjenjem. Pravi, da bo to nekoč analiziral s svojim psihiatrom. Eno je gotovo, če se strinja, da bo izkoristil priložnosti za javno izražanje, kot je ta portret v Montagnes, to ne bo storil s ciljem, da bi svojo osebo postavil v ospredje. Čeprav bi si ga lahko predstavljali kot nekoliko okoren ego, ki je na splošno značilen za alpiniste na visokih ravneh, Baptiste Obino hitro podvomi vase. Zvest tem svojim idealom, ki dajejo prednost moči kolektiva in katerim daje vsebino s svojim bojem. »Moja mama me zelo navdihuje. Vedno je bila aktivistka in se je vrnila k temu, ko sem začel s kampanjo,« poudarja. »Dolgo časa sem se spraševal, ali bi se lahko osredotočil predvsem na gore. Danes pa se raje približam organizaciji, nečemu strukturiranemu. In gore bom raje ohranil kot polje izražanja. Ni pomembno, če ne zadene bistva, če ne spodbudi množic.« Pri tem lahko pomaga tudi drugje, četudi ni brez težav. Kar ga globoko v njem navdaja z življenjem, je alpinizem in izkazalo se je, da to dela na precej visoki ravni. Vendar ima opravka tudi z ljudmi, ki ne razumejo njegovih težav. Tudi v levičarskih krogih je včasih čisto sam: tam je sprejet, ampak ni med svojimi. To je normalno, tega ni. Nihče ni skrajno levi in na visoki ravni! Vendar Baptiste Obino kaže prijetno vedrino. »Sem šele na začetku reorganizacije svojega življenja,« zaključuje. Resnično si želi preživeti čas s svojim psihiatrom, z ljudmi, ki sodelujejo v aktivističnih organizacijah, da bi našel smisel v tem, kar počne, in se ukvarjal z gorskimi aktivnostmi na bolj miren način, saj bi točno vedel, kaj tam iščem.«
To je vse, kar mu želimo, …
Predstavitveni članek je v reviji Montagnes 539, ki je na voljo za prenos v aplikaciji Montagnes Magazine.
