Andrino Kopinšek je bil človek, ki je gore in smučanje razumel kot način življenja – ne kot športno disciplino, temveč kot kulturo, ki povezuje ljudi, pokrajino in zgodovino. Njegova življenjska pot od Trenta do Celja, gorska od Mozirske planine do Matterhorna, od pionirskih slalomov do Kopinškove poti na Ojstrico, je zgodba o ustvarjalnem iskalcu, ki je v gorah videl več kot le vrhove. Če gledamo čas, v katerem je živel Kopinšek, menjavanje režimov v širšem in na ožjem področju njegove dejavnosti, je o njegovem splošnem delu, s katerim se je preživljal, še veliko nenapisanega. Njegova zgodba ni le kronika vzponov in tekmovanj, temveč tudi zgodovina odnosa do narave, ki ga je znal izraziti v besedi, dejanjih in poteh. Čeprav je bil pionir smučanja in gorskega reševanja (za katerega je vedel, da ga morajo opravljati srčni ljudje doma čim bližje goram), je bil predvsem učitelj kulture gora – tistega tihega spoštovanja, ki ga danes pogosto pogrešamo. Njegova pot nas uči, da je prava dediščina v tem, kako znamo gore živeti, ne le »osvajati«. Včasih je zanimiv tudi molk.
Življenje med gorami in smučmi
Andrino (ime je včasih zapisano tudi brez »n«) se je rodil 26. novembra okroglega leta 1900 v Trentu, v času Avstro-Ogrske a, je svoje življenje zasidral v Celju, ki je bilo na nek način precej nemško mesto, prav iz tega mesta pa se prav lepo vidi njegova o(j)stra – Ojstrica – Grintovcev znanilka. Že pred koncem prve svetovne vojne skupaj s Heinzem Kodello odkril smučišča Mozirske planine – kraj, ki ga je pozneje opisal kot »bogastvo snega in svetlobe, kjer se smučar počuti kot domačin med zvezdami« in ga danes poznamo večinoma kot Golte. Ta zgodnji navdih ga je vodil v Savinjsko podružnico SPD, kjer je bil med (za podružnico prelomnimi) leti 1923–1940 (ko se je sedež prenesel iz premajhnega Gornjega Grada v veliko bankirsko Celje) odbornik, ustanovitelj gorskega reševalnega odseka v zgornji savinjski in gospodar doma na Korošici.
Alpinistični horizonti
Kopinšek je bil človek številk in presežkov: 133-krat na Ojstrici (takrat se.ve-da še ni bilo ceste na Podvežaka, da bi bilo do vrha Ojstrice le dobri dve uri), 34-krat na Triglavu štirikrat na Mont Blancu, trikrat na Matterhornu in Monte Rosi. Vodil je prvo slovensko odpravo v Zermatt, stal je na Grandes Jorasses in Aiguille du Géant, v Pirenejih pa ga je prevzela dolina Gavarnie, ki jo je opisal kot »najlepšo kuliso, kjer se človek počuti majhnega, a hkrati domačega«.
Kopinškova pot – spomenik v skali
Med letoma 1937–1939 je trasiral novo atraktivno pot na Ojstrico, ki je skrajšala dostop iz Logarske doline in se izognila grušču pod Škarjami. Kopinškova pot, odprta 1. septembra 1940 je še danes ena najbolj zaželenih poti na ta vrh in za sestop alpinistov, ki plezajo na senčni strani. Pot ni bila le tehnična pridobitev, temveč izraz njegove filozofije: da mora pot v gore biti jasna, varna in hkrati spoštljiva do narave.
Pisec in predavatelj
Pred drugo svetovno vojno najdemo njegove zapise v časopisih. Po vojni pa je kot sodelavec urednika Planinskega vestnika Tineta Orla pisal o smučanju na Mozirski planini, Raduhi in Korošici ter nanovo obudil marsikak članek. V enem od člankov je zapisal: »Zimski dan na Korošici je kot pesem, ki jo pišejo smuči – vsak zavoj je kitica, vsak spust je refren.« Njegovi zapisi niso bili zgolj tehnični, temveč literarni, prežeti z občutkom za lepoto snega in svetlobe.
Smučarski pionir
Leta 1926 je na Celjski koči organiziral prvo slalomsko tekmo v Sloveniji – disciplino, ki je bila takrat še neznana. Šest let kasneje je nastopil na FIS tekmah v Innsbrucku, postal prvi zmagovalec Pohorja v smučarskem teku in alpskem smučanju. Po vojni je bil vaditelj, sodnik, vodnik, in kot piše v spominskem članku: »Vselej optimista, ga je plemenitil tudi humor, ki ga je razdajal planincem in smučarjem na izletih, pohodih in tekmovanjih.«
Zadnja leta in dediščina
Do smrti leta 1986 je ostal dejaven – kot turistični vodnik v Dubrovniku, kot smučar, ki je »smučal praktično do zadnjega dne«. Njegova življenjska pot je preplet osebne strasti, organizacijskega dela in kulturne zapuščine. Pokopan je na celjskem mestnem pokopališču, a njegov pravi spomenik stoji v snegu Mozirske planine, v skalah Ojstrice in v spominih generacij, ki jih je učil, da je gora več kot cilj – je prostor skupnosti.
