Plezali smo v »kraljestvu« nomadskih Tuaregov

Železar, 24. marec 1988

Hoggar, pretežno gorato prostran­stvo na jugu Sahare, ki po površini dva­krat presega velikost Jugoslavije, smo se 14. januarja letos odpravili štirje alpinisti iz Jesenic: Benjamin Ravnik, Klemen Volontar, Tadej Pušavec in Jože Uršej. Pridružili pa so se nam še: Slavko Klinar iz AO Gorje, Marta Zupan in Aleš Ježek iz AO Radovljica, dva alpinista iz AO Kozjak-Maribor, alpinistična pripravni­ca iz Krope, brez plezalskih načrtov pa še študentka z Jesenic in novinarka iz Lju­bljane. Slednja je s svojim znanjem fran­coščine in komunikativnostjo skrbela, da smo potovali z avtobusi od oaze do oaze praktično brez problemov, kljub veliki gneči za vozovnice. Do mesta Tamanrasseta, ki je nekaj več kot 2.000 km oddalje­no od glavnega mesta Alžirije, smo pri­speli v štirih dneh, kar je za tamkajšnje razmere izredno hitro, saj vozi avtobus med mestoma Ghurdia in In Salahom vsak drugi dan, med In Salahom in Ta­manrassetom pa le dvakrat tedensko. Vožnja na tej zadnji, 680 km dolgi relaci­ji, je bila zelo pestra, predvsem pa dobra preizkušnja za želodec. »Avtobus« je na­mreč posebej za vožnjo po terenu izdela­na Mercedesova pošast za trideset potni­kov, ki petnajst ur (če odštejemo tri po­lurne postanke za molitev in okrepčilu) poskakuje po puščavi.

Iz Tamanrasseta smo se z najetimi te­renskimi vozili odpeljali v najvišji predel Hoggarja — Atakor, z najvišjim vrhom Takotom 2918 m, ki pa plezalsko ni zani­miv. Utaborili smo se na ravnici med go­rami, ki so ponujale najlepše vzpone. Stene so do 350 m visoke, kamnita sesta­va pa je bila za nas nekaj povsem novega na kristalinski granitni podlogi zape­čena lava, ki pa se je skoraj povsod izka­zala za zelo kompaktno. Plezanje, pred­vsem v severni steni južnega Tekonlaga, je izreden užitek. Med plezanjem preha­jaš iz zajed v kamnine in skozi preduhe spet v čudovito razčlenjene plošče. Na vr­hu pa si za nameček poplačan še z brez­mejnim razgledom. Razsežnosti pokraji­ne in popolna tišina te povsem prevza­meta in prisilita k razmišljanju o naši majhnosti in minljivosti ter naših večnih zmotah. Kako povsem drugače se odvija življenje skromnih, a ponosnih nomad­skih Tuaregov …

V osmih dneh smo preplezali sledeče smeri:
Saarinamu;
Severna zajeda: 120 m, IV/IV — Je­žek, Klinar, Pušavec, Uršej, Volontar in Zupan
Severozahodna zajeda; 120 m. VI/V — Klinar, Ravnik, Uršej
vzhodna stena (rimska smer); 190 m, A1 — Ravnik, Simčič
zahodna stena; 150 m VI + — Ježek, Ravnik.
v Južnem Tehoulagu;
Klasična smer: V, 300 m — Klinar, Pušavec, Uršej
smer Billet Kohlmann: VI/V, 300 m, Klinar, Ravnik, Uršej
španska smer: VI/V, 300 — Ježek, Klinar, Ravnik
plošča desno od Kohlmanna: VI/V, 300 m — Klinar, Uršej
dve prvenstveni zajedi, direktno nad spodnjim delom klasične smeri: Desna zajeda 150 m VI + — Ježek, Ravnik in le­va zajeda 150 m VI — Klinar, Uršej.
V severnem Tehoulagu;
Leva zajeda 200 m, V/IV — Uršej, Vo­lontar
Desna zajeda 200 m, V/IV — Ježek, Klinar, Pušavec, Uršej, Zupan.
Clocher du Tehoulag;
Bariera Orionskega 160 m, VI, A1 — Cerinšek, Ravnik prosto VII

Po osmih dneh smo se vrnili v Taman­rasset po nove zaloge vode in hrane, naslednjega dne pa smo ponovno krenili v gore. Ježek, Klinar, Ravnik in Uršej smo se odpravili za šest dni v 350 km oddalje­ni granitni masiv Garet el Djenoum, ker so bile preplezane najtežje smeri v Afri­ki. 400 m visoka zahodna stena »Hudiče­ve gore«, kot jo imenujejo domačini, je resnično velik izziv, a smo že po dveh izplezanih raztežajih ugotovili, da smo bili za plezanje previsnih peči premalo in ne­primerno opremljeni. Tako smo se mora­li zadovoljiti le s 600 m visokim španskim grebenom, ocenjenim z VI/A0, ki jo je Ravnik splezal na prosti način in ocenil težavnost z VIII. Zaradi že prej omenjene neprimerne opremljenosti smo se pred­časno vrnili nazaj v Atakor, kjer smo se pod Iharenom srečali z ostalimi člani, ki so tam že preplezali nekaj lažjih smeri, pred tem pa še dve zelo lepi klasični petici v Daondi. Naslednji dan sta Klinar in Ravnik splezala najprej smer Le Cheve­lure de Berenice — 150 m, VI, in prven­stveno Gorenjsko smer — 150 m, VII, Je­žek in Uršej pa samo normalno smer v južni steni — 250 m, V/IV,III. Zelo slaba kvaliteta skale v zgornjem delu stene nas je odvrnila od nadaljnjih poskusov , misli­ti pa je bilo treba tudi na vrnitev.