Alpinistične novice 14/1988

Najtežjo ameriško smer prvi ponovil Scott Franklin

21-letni ameriški plezalec ima za seboj sijajne vzpone Jerry Mof­fat spet v vrhunski formi – Ima A. Le Menestrel drugo 8c?
Američan Scott Franklin je pokazal, da se je J. B. Tribout zarekel v enem od svojih intervjujev za ameriški Climbing. Potem, ko je v Smith Rocku preplezal prvo smer v ZDA z oceno 5.14, je izjavil, da najbrž noben ameriški plezalec tega ni sposoben ponoviti, enako je mislil tudi za smeri z oceno 8 b v Franciji.
Toda v smeri To Bolt Or Not To Be (5.14 a), ki naj bi bila ena od najtežjih na svetu, je bil za Triboutom prvi uspešen prav Američan. Scott Fran­klin je v Smith Rock krenil potem, ko je v področju Gunks splezal drugo smer v ZDA z oceno 5.13 d (Cyberne­tic Wall). Najprej je v Oregonu kot drugi splezal Rude Boys (5.13 c), za­tem pa je prišla na vrsto To Bolt or Not to Be. Potreboval je pet tednov.
Med enim izmed poskusov se mu je odlomilo tudi nekaj ključnih oprim­kov nad devetim svedrovcem in neka­teri menijo, da je sedaj smer še težja.
Prav gotovo je Franklin eden izmed tistih, ki so na vrhu mladega plezal­skega vala v ZDA. Zadnji obisk neka­terih njihovih plezalcev v Evropi je to tudi potrdil. V francoskih centrih športnega plezanja, v Buouxu in Verdonu, so splezali nekaj odličnih smeri.
Dale Goddard (23 let) je ponovil smer Le Mains Sales (8 b) v Bouxu, Fran­klin pa Les Braves Gens (S b) v Verdonu. Poleg tega je bilo opravljenih nekaj zelo dobrih vzponov na pogled.
Dve smeri z oceno 7 c in ena 7 c+, to je bilanca Franklina, ki je vsemu do­dal še smer Echographie z oceno 8 a+ v Bouxu. Omeniti pa velja seveda tudi vzpon 16-letnega Jasona Sterna, naj­mlajšega. ki je splezal v Verdonu smer La Descente Au Barbie, z oceno 7 c+(po UIAA nekako IX+/X-).
Anglež Jerry Moffat se je po po­škodbi (vnetje kit) spet šampionsko vrnil na plezalsko sceno. Najprej je v Buouxu v dveh dneh ponovil slavno Chouco (8 a+), kar je daleč najhitrej­še doslej. Potem je v ZRN opravil tretji vzpon po Güllichovi smeri Gettoblaster (X/X + ). Tudi tu je porabil najmanj časa doslej – pet dni. Zatem se je spet vrnil v Buoux in pospravil dve smeri z oceno 8 b+ (La Rage de Vivre in Minimum), pa še La Rose (8 b).
V severni Frankenjuri niza smer za smerjo kdo drug kot Wolfgang Güllich. Smer Wall street je sedaj naj­težja v ZRN in ima oceno X+.
Tudi Italija je dobila smer z oceno 8 b+. V Ertu jo je preplezal mladi (vendar že zelo znani) Avstrijec Ger­hard Horhager. Ime ji je Sogny di Gloria. Preden jo je splezal, je Horha­ger porabil tri dneve z varovanjem od zgoraj, ko pa je začel od spodaj je pred uspešnim vzponom padel kar 24-krat.
Ni dolgo tega, ko je J. B. Tribout v Verdonu prvi splezal smer z oceno 8 c (Les spécialistes). Zdaj pa je v Pi­renejih v Troubatu Antoine Le Mene­strel zlezel smer Silence, za katero nekateri menijo, da bo to druga smer v Franciji z oceno 8 c. Vsi seveda čakajo na drugi vzpon, vendar nekaj najbrž pove tudi dejstvo, da med poz­navalci Antoine Le Menestrel slovi kot najboljši francoski športni pleza­lec. Velika večina meni, da bi Antoine, če bi se povsem posvetil plezanju, lahko plezal nemogoče stvari. J. B. Tribout seveda ne počiva in v Buouxu je spet splezal, novo smer – Le Spec­tre du Surmutant ima za sedaj oceno 8 b/c. Verdon je poleg Les Specialistes bogatejši še za tri smeri med 8 a in 8 a+. V Cimai je drugi vzpon doživela smer Coup de Bambou, ki jo je prvi splezal Didier Raboutou. Za njim je sedaj to uspelo še Alainu Ghersenu. Ocena je 8 b+.
Na področju La Roche Des Arnauds (prav tako v Franciji) pa je bil opravljen zares izreden solo vzpon. Jean-Christophe Lafaille je splezal smer Reve de Gosse, ki ima oceno 8 a+ (X-/X)!
Naj končam ta pregled pomembnej­ših vzponov iz športnega plezanja po svetu še z eno novico iz ZDA. Christi­an Grfifith je v Eldoradu Canyonu v Redgarden Wall uspel v eni od zelo težkih smeri. Začne se pravzaprav v prvem delu prvega raztežaja smeri Genesis in potem križa pri četrtem svedrovcu smer Desdichado. Vse sku­paj je menda zelo naporno plezanje in Griffith je v tej novi smeri, ki jo je poimenoval Lakme, uspel šele po enajstem dnevu. Ocenil jo je 5.13 d/ 5.14 a.

Cerro Torre v CD
V četrtek, 31. t. m., bosta Janez Jeglič in Silvo Karo v srednji dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani poka­zala njuno plezanje v južni steni Cerro Torreja. Predavanje bo ob 19. uri.

Še enkrat Grapa med Travnikom in Šitami
Marko Belingar in Gorazd Zrimšek (oba AO Matica) sta splezala Grapo 12. t. m. v sedmih urah. Na nekaj mestih je bil led nekoliko slabši, še najbolj so ju ovirali nenehni plazovi pršiča, ki so se vsipali iz srednjega dela stene, kjer sta pozneje gazila glo­bok sneg.
Teden dni kasneje sta oba plezata v severni steni Storžiča, in sicer Ma­tevžev kamin v Glavi severne stene. Spodnji del sta plezala po Mladinski smeri, skupno pa 600 metrov, IV+, Al. Naklonina v ledu in snegu, kjer sta imela dobre razmere, pa se je giba­la od 45 do 80 stopinj.

Miha Kuhar je svojo novo smer ocenil z IX
Drugi ženski vzpon v Jonata­nu Livingstonu ima Marija Štremfelj
Uspešen vzpon v novi smeri je Miha Kuhar (AO Kranj) opravil 20. t. m. in težave ocenil z IX. Smer poteka desno od Jonagold in je visoka okoli 23 metrov. Ves čas je previsna, v njej pa je zavrtanih sedem svedrovcev. Gre pravzaprav za vzdržljivostni problem, najtežje mesto pa je pri drugem svedrovcu. In še ime nove smeri – Poročna noč.
Istega dne je Marija Štremfelj (AO Kranj) opravila drugi ženski vzpon (za Nušo Romih) v smeri Jonatan Livingston. Poleg teh dveh vzponov jih je v Ospu še nekaj. Miha Praprotnik (AO Matica) in Sašo Prošenjak (AO TAM) sta 20. t. m. prosto ponovila Steber spominov (VIII, RP). Praprot­nik pa pred tem tudi Miklavža ter Steber jutranje zvezde (VII+, na po­gled).
Smer več je tudi v Vipavi. V steni Trikota je Ajo Slamič (AO Nova Go­rica) splezal Via Ino (25 m. ocena VIII). Za smer je značilna 2 m velika streha. Omeniti velja še dva vzpona Robija Jamnika (AO Ravne) na Čr­nem Kalu. Mandarino je ponovil 19. t. m.. Zidarsko poč pa že slab mesec prej.

Porotex iz Opreme Kočevje
Najtežjih alpinističnih vzponov po­zimi in v visokih gorah si že skoraj ne predstavljamo brez kvalitetne obleke.
V svetu že nekaj časa prevladuje Gore Tex, vendar proizvajalci nenehno iš­čejo nove, še boljše materiale. Tovar­na Oprema iz Kočevja se tako lahko pohvali z lastnim izdelkom podobnih kvalitet. Porotex ima podobne lastno­sti kot Gore Tex, torej ne prepušča vode, prepušča pa znoj. Je odporen proti vetru in tudi pri prepogibanju, kar je še posebno pomembno pri čev­ljih in rokavicah, ki se vedno prepogi­bajo na istem mestu.
Oblačila iz kočevskega Porotexa, ki jih bo naredila Industrija Konfekcije iz Ajdovščine, bo preizkusila tudi na­ša letošnja alpinistična odprava na drugi naj višji vrh na svetu, 8611 me­trov visoki K2.

Prvič pozimi splezala Švicarsko v Rakovi špici
Janko Meglič in Jože Rozman (oba AO Tržič) sta 15. in 16. t. m. v severni steni Rakove špice sple­zala Švicarsko smer in tako opra­vila prvo zimsko ponovitev. Tako je zimski vzpon doživela še ena od velikih klasičnih šestic v Julijskih Alpah. Za smer z oceno VI, Ao in višino 550 metrov sta potrebo­vala 20 ur plezanja. Spodnji del smeri je bil v slabih razmerah, zgoraj pa ju je drugi dan zajel še snežni metež.
Poleg Švicarske smeri sta oba 13. t. m. splezala Koželjevo (me­sta VI, led 70 do 90 stopinj, veči­na 40 do 50 stopinj) smer in smer AGT (V+, snežen slap) v Begunjščici. V isti steni sta 20. t. m. ponovila Rdeči kamnolom (V+, 300 m), Rozman pa je naslednji dan opravil še solo vzpon v smeri Abrakadabra. v kateri je nekaj mest ocenjenih VI, v najstrmej­šem deluje naklonina od 70 do 80 stopinj, ostalo pa se giblje med 45 in 60 stopinjami.

Splezala sta novo smer v Pršivcu
Blaž Jereb in Aleš Ježek (oba AO Radovljica) sta 12. t m. v južni steni Pršivca nad Krmo splezala prvenstve­no smer po grapi med vzhodno in južno steno. Grapa je visoka 470 me­trov oziroma 17 raztežajev, za steno pa sta porabila sedem ur. Ves čas gre za plezanje po snegu in ledu, v grapi pa sta tudi dva slapova, visoka okoli 150 metrov. Vstopila sta nekoliko prepozno, saj je sonce dodobra ogrelo ledene sveče, ki so zaradi tega padale čez steno. Svojo smer, imenovala sta jo Gladki kamen, sta ocenila V+/V, v naklonini pa to pomeni 90°/70°-80° (glede ocene sta smer primerjala z Lu­ciferjem in slapovi v Tamarju). Je pa težja kot znani Gabbarouev ozebnik v Mont Blanc du Taculu.

Solo vzpon v El Capitanu
Ekstremno zahtevne tehnične smeri v El Capitanu, v dolini Yosemite ter­jajo že od naveze veliko znanja in sposobnosti. Solo vzponi v takšnih smereh pa po mnenju poznavalcev te stene že predstavljajo mejo tveganja, ki si na človek komajda še lahko pri­vošči. Zadnja dva takšna vzpona pa še posebej izstopata. Xaver Bongard je najprej soliral Iron Hawk, smer z oce­no A4, 5.9. Zanjo je potreboval 8 dni in to brez fiksnih vrvi v prvih raztežajih.
Smer Lost in America z Oceno A5, 5. 10 pa je še precej bolj zahtevna. Xaver jo je splezal v devetih dnevih, temu pa je treba prišteti še dva dni pripravljanja v spodnjem delu stene.
V obeh primerih gre seveda za prva solo vzpona.

Alpinistična šola AO Delo
Alpinistični odsek Delo je začel 1 z alpinistično šolo. Predavanja so vsa­ko sredo ob 19. uri v stolpnici Dela. Vodja šole je Marko Krajgelj. Praktični del bo na Turncu pod Šmarno goro.
Po uspešno opravljenih izpitih sta bila sprejeta med alpiniste Janez Ogrič in Martin Hrastnik.

O športnem plezanju v Kinu Center – Kranj
Srečo Rehberger bo z besedo in barvnimi diapozitivi prikazal svo­je največje uspehe v športnem plezanju v Kinu Center v. Kranju. Predavanje, katerega pokrovitelj je Avtomehanika in avtoklepar- stvo Jenko iz Cerkelj, bo v sredo, 30. t. m., ob 20. uri

Tomo Česen

Alpinistični sklad – Yu Alp pool
V prostorih PZS je bila ustanovna skupščina Alpinističnega sklada – Aleš Kunaver. S tem je predsednica iniciativnega odbora Marija Zupančič-Vičar končala pripravljalno obdobje in predala naloge upravnemu odboru sklada. Namen sklada je zagotavljanje sredstev za razvoj vrhunskega alpinizma na podlagi ekonomskega interesa članov sklada. Alpinistične odprave in najboljši alpinisti so že zdaj deležni pomoči slovenskih, pa tudi italijanskih, avstrijskih in drugih podjetij, prek sklada pa bo to sodelovanje tudi pravno urejeno in zato bolj učinkovito za obe strani. Na skupščini je bilo prikazano nekaj načinov zanimivega reklamiranja, ki ga nekateri – žal pred­vsem tuji partnerji – uspešno uporabljajo in prav zato tudi podpirajo naše alpiniste. Naš alpinizem je na tujem višje ocenjen kot doma. Z ustanovitvijo sklada se torej poglavitno delo šele pričenja. Na sliki (od zadaj in levo okrog mize): Miran Lakota (Elan), Tomaž Jamnik (vodja odprave na K 2), Dušica Kunaver, Marija Zupančič-Vičar (Skupščina SRS), Tone Škarja, Janez Sajovic (Slovenijales Trgovina), Tomaž Banovec, Gregor Klančnik, Viktor Žakelj (RK SZDL), Dagmar Šuster (SOZD Kemija), Marjan Oblak (predsed­nik PZS), Miran Horvat (Avtomontaža), Ivo Ivančič (Zavarovalna skupnost Triglav). (Foto: Stane Klemenc)

Po plezalnih poteh
Zadnja številka (8-9/1988) glasila PD Dr. Gorazd Zavrnik Sledi je v znamenju plezalnih poti. Na osmih straneh so štirje opisi Stanka Klinarja: Ferrate Italiana na Mangrt, Via della Vita na Vevnico ter Via Amalia in Diretta Kugy na Mon­taž. Že po imenih je mogoče videti, da gre za »železne« ali zavarovane poti, kakršne vedno bolj mikajo tudi naše planince, tiste, ki si žele tudi zahtev­nejših ciljev. In da bo pot po takih gorah kar najbolj varna, je v nadalje­vanju še članek Varovanje na plezal­nih poteh (F. Malešič, M. Kordaš, A. Mašera in L. Stanovnik) s pregledni­mi skicami in primerjavami.
Čeprav pri nas pravih »ferat« skoraj nimamo (tudi naše tehnično najtežje zavarovane poti so izpeljane po neko­liko drugačnem svetu), bi najbrž res kazalo nekaj več pozornosti posvetiti tudi takim potem, pripravam nanje, opremi… in še posebej predstavi­tvam. Daleč so že časi, ko so naši planinci zahajali le v domače gore, ponudba vodniške literature pa temu za sedaj še ne sledi (celo alpinistična le v zelo majhni meri).

Turni smuk z Rodice
Letošnji turni smuk z Rodice (1966 m) bo tokrat 2. aprila. Vzpon na ta značilni vrh sredi Spodnjih bohinjskih gora res ni zahte­ven, je pa pot toliko bolj zanimiv, saj poteka po širokem in razglednem gre­benu levo od Šije.
Udeleženci naj se zberejo med 9. in 10. uro na Orlovih glavah. Na žičnici bodo (samo) turni smučarji imeli ne­kaj popusta, na planini Suha pa jih bo (tudi le turne smučarje) čakalo okrep­čilo.
Če bodo padavine, bo turni smuk prestavljen na 10. april.

Novice iz Sarajeva
Alpinistični odsek PD Bjelašnica je v soboto začel z alpi­nistično šolo, pravzaprav tečajem, ki bo trajal štiri sobote in nedelje. Preda­vanja in vaje bodo v okoliških gorah ter v plezališču Dariva.
Univerzitetno PD Bukovik pa je za­čelo z vodniško šolo posebej za štu­dente. Predavatelji so znani vodniki in planinci, sestajajo pa se v Cedusu.

100 žena na vrhu Mosorja
Na tradicionalnem XV. pohodu »100 žena na vrhu Mosorja« je letos sodelovalo skoraj 350 planink iz vse Jugoslavije. Toda zaradi slabega vremena niso mogle na vrh do Vickovega stuba, zadovoljiti so se morale z rezervnim programom.
Poročajo pa tudi o novi izdaji. PD Mosor je izdalo grebensko karto Sred­nje Dalmacije. Cena je 2.000 din, na­ročiti pa jo je najbolje kar pri založniku: PD Mosor, Marmontova 2, 58000 Split.

Na Marmolado
Rok prijav za izleta na Marmolado je le še do srede, 30. t. m., v pisarni PZS, izbrati pa je moč med termino­ma: od 23. do 27. aprila ali od 27. aprila do 2. maja. Vodil bo Joco Ba­lant.

Balkanski Verdon
Plezališča severnobolgarskega mesteca Vraca vse pogosteje omenjajo kot »Balkanski Verdon«. Odkrili pa so jih na nek način pravza­prav vzhodnonemški plezalci, oziro­ma Arnold Bernd, ki je tod vse pogo­stejši gost. Ob nekaj drznih solo vzpo­nih je opravil tudi nekaj prvenstvenih: Južno rebro (VIII+), Zeleno čudo (VIII).

Franci Savenc

V PV še več o alpinizmu?
V tretji številki Planinskega vestnika trije prispevki o lanskih alpinističnih odpravah v Patagonijo in bolivijske Ande
V uvodnem članku PV je opisan potek vzpona Jegliča in Kara v južni steni Cerro Torreja. Silvo, torej član naveze, je sam avtor tega poročila. Za njim je (v povzetku iz Primorskega dnevnika) predstavljena druga zmagovalka Cerro Torreja Ines Boži­čeva, nato pa Bojan Počkar zapiše, kako so štirje člani AO Železni­čar v južni steni Mururate začrtali prvenstveno smer.
Ustavimo se pri uvodnem članku, ki je pravzaprav kronološki pregled njunega plezanja. Bolj kot to, kako je napisan, je pomembno, da sploh je o tem nekaj zapisano. Zakaj? Znano dejstvo da je slovenski (vsaj klasični) alpinizem v svetovnem vrhu, vzponi, kakršen je Jegličev in Karov, le še potrjujejo. vseeno pa so v množičnih občilih (posebno na TV) še premalo publicirani. Alpinistični razgledi so in­terno glasilo slovenskih alpinistov, za­to je ta kategorija bralcev tako in tako na tekočem s takimi uspehi, drugi me­diji pa se pogosto izgovarjajo, češ to ljudi ne zanima. Ne »zanima« pa jih zato, ker so premalo seznanjeni, pre­malo pa vedo, ker… In tako je (zača­ran) krog sklenjen. Naj torej vsaj Pla­ninski vestnik, ki je namenjen, reci­mo, najširšemu krogu slovenskih lju­biteljev gora, dopusti, da posamezni protagonisti predstavijo svoje izredne vzpone. (Koliko to naklonjenost izko­riščajo alpinisti sami, je njihov pro­blem.) Alpinizem je vendarle vrhun­sko planinstvo, nekaj, kar naj bi po­menilo odsev vse tiste množičnosti in navsezadnje naše bogate gorniške tra­dicije. Zakaj naj potemtakem tudi v Vestniku ne bi bila več vredna ta kakovost kot pa stotisočglava kvanti­teta. Saj je namen tega glasila usmer­jati naše gorništvo in voditi planince na višjo raven spoznanja, namesto da se podreja očitkom posameznikov. To bi bil tudi odgovor Ruži Posarič iz Novega Sada, ki v tem istem Vestniku meni, da revija posveča preveč pozor­nosti alpinizmu. Pravi, da bi sama raje gledala naše gore ter nove in stare planinske domove.
Ob tem je treba opozoriti še na nekaj, da to zagovarjanje alpinizma ne bi bilo napak razumljeno. Sploh ni rečeno, da je vsak alpinistični prispe­vek dober, pač zato, ker je alpinistič­ni, in da je vsak »navaden« planinski članek zanič ali vsaj nezanimiv.
Drugi del Vestnika je zapolnjen s samimi opisi običajnih planinskih iz­letov. Boris Ogrizek nam natrese ne­kaj prebliskov z visokogorja; Kazimir Rapoša se je v življenju trikrat podal na Raduho in zdaj to zvesto opiše: Ivanka Korošec je z izletom zapolnila prvi letošnji dan; Jože Žunec obišče Uršljo goro po samotni in razgledni poti čez Kozji hrbet; Andrej J. Demikovič piše o razgledu, a zanalašč ne pove s katerega vrha; Zagrebčan Ru­dolf Travnič nam izda, da so mnogi Hrvatje zaljubljeni v naše zasavsko hribovje; Božo Jordan vandra ob Sot­li, a ne more iz svoje kože in izlet seveda predstavi na svoj (neglagolski) način; Peter Vovk pa obuja spomine na smučarsko potepanja okoli njemu dobro znane fridrihštajnske poti. Pri­merjajmo ta zadnji potopis z uvodnim člankom. Ne gre za določitev, ali sta zadevi dobri ali ne, a obstaja bojazen, da v uvodnem poročilu ni povedano ničesar, kar ne bi bilo že povedanega prav na tej strani Dela. Vestnik pa je revija, ki izhaja mesečno in je zato v njem dopuščena tudi drugačna kva­liteta vsebin, tako da gola poročila lahko kmalu ne bodo več najbolj pri­ljubljeno čtivo naročnikov. Treba bo tu začenjati opisovati alpinistične do­godke na drugačen način, a ne na tak, da le zamenjaš vrstni red določenih besed v stavku. Z »drugačnim nači­nom« imam v mislih podrobnejše opi­sovanje notranjih in zunanjih do­godkov.

Matej Šurc