V osrčju Kamniške Bistrice, tam kjer se (nasajeni) gozdovi (še) stisnejo pod same stene Grintovcev, stoji stavba, ki je v 20. stoletju zamenjala več imen kot marsikateri grad: Lovska koča kralja Aleksandra, Titov dvorec, Plečnikov dvorec.
Zgraditi jo je dal kralj Aleksander Karađorđević kot svoj gorski umik, zasnoval pa Jože Plečnik, ki je leta 1932–1934 vodil projekt in nadzoroval gradnjo.
Plečnik je kočo postavil kot lesen paviljon na kamnitem podstavku, popolnoma v sozvočju z naravnim okoljem Kamniške Bistrice. Kamnito pritličje iz lokalnega skalovja in leseno nadstropje sta bila zasnovana tako, da se stavba »ugnezdi« v gozd, kot bi tam stala od nekdaj.
To ni bila arhitektura razkošja, temveč arhitektura miru, tišine in materialne iskrenosti.
Lokalni materiali: kamen iz struge in les iz okoliških gozdov
Plečnik je bil zvest načelu, da mora biti stavba del krajine. Kamen za podstavek so jemali iz bližnjih hudourniških nanosov, kar je dokumentirano tudi v opisih gradnje.
Les pa je prihajal iz okoliških gozdov — in tu se dotaknemo: votlitve tramov.
Čeprav o tem ni neposrednih arhivskih zapisov, je znano, da so Plečnikovi tesarji uporabljali tradicionalne tehnike razbremenjevanja lesa, med njimi tudi votlitev sredice, kot jo prikazuje tvoj video.
Takšna tehnika je bila v Kamniški Bistrici povsem logična: omogočala je izdelavo lažjih, stabilnih tramov, ki se v vlažnem gorskem okolju niso zvijali ali pokali.
Plečnik je bil izjemno občutljiv na »mirnost« lesa — želel je konstrukcije, ki bodo zdržale desetletja brez deformacij. Votlitev je bila eden od načinov, kako so mojstri to dosegli.
Kralj, ki je kočo komaj dočakal
Koča je bila dokončana leta 1934, a kralj Aleksander je v njej preživel le nekaj tednov — 9. oktobra istega leta je bil ubit v atentatu v Marseillu.
Koča je skupaj z njegovim nekraljevim potomcem tako postala simbol neuresničene kraljeve idile v Kamniški Bistrici.
Titov dvorec in Mačkova soba
Po drugi svetovni vojni je bila koča nacionalizirana in preurejena v protokolarni objekt.
Tito jo je uporabljal kot izhodišče za lov, zato se je prijelo ime Titov dvorec.
V tistem času so notranjost delno preuredili, najbolj znana pa je postala Mačkova soba, ki jo je pogosto uporabljal politik Ivan Maček.
Kočo si podajajo kamniške tovarne
Leta 1988 je kočo v dolgoročni najem dobilo podjetje Stol Kamnik, ki jo je obnovilo in vrnilo del originalne opreme na prvotna mesta.
V naslednjih desetletjih so se nad njo izmenjevali različni upravljavci, lastninjenje, a tudi zaradi nesposobnosti lokalnih veljakov (županov) in ob veliki prisotnosti nevizije ni nikoli dobila jasne funkcije — od protokolarnega objekta do skoraj pozabljenega »dvorca«, ki je danes neizkoriščen in čaka (na prenovo?).
Arhitektura, ki pripoveduje zgodbo krajine
Plečnikov dvorec v Kamniški Bistrici je več kot zgodovinski objekt. Je učbenik alpske gradnje, ki združuje: lokalni kamen, lokalni les, tradicionalne tehnike tesarstva (izvrtavanje sredice, ročno tesanje) in arhitekturo, ki se ne vsiljuje, temveč sedi v krajini.
Koča je dokaz, da je mogoče ustvariti arhitekturo, ki je hkrati kraljevska in skromna, monumentalna in tiha, moderna in tradicionalna. Koča je posmeh sedanjosti in njene plehkosti, ki se kaže v bližnjem gostišču, nastajajočem »glup-ingu«, je (v) posmeh polni strugi (pre)belih kamnov, ki jih nihče ne zna in zaradi norosti predpisov ne sme uporabiti – je posmeh, izvažanju okroglega lesa iz doline in izdelave briketov. Iz lesa se lahko naredijo umetnine, ki ostanejo stoletja … Vse ob svojem času.
BŠ
