Delo, 6. junij 1978
V sredo, 24. maja, smo v Delu zapisali, da je izdatno in dolgotrajno sneženje razširilo nevarnost plazov na ves naš visokogorski svet. Takrat smo opisali, kako se je z vrha Mojstrovke utrgal snežni balkon ali vehta in zgrmel na spodnjo ploskev ob vršiški cesti. Na srečo takrat plaz ni terjal človeških življenj. Nedaleč od plazovitega območja pod Mojstrovko se je v soboto zgodila ena največjih nesreč v naših gorah: snežni plaz je v Hudičevem žlebu Velikega Prisojnika pokopal življenja treh mladih alpinistov.
Ali so bila opozorila sicer redkih slovenskih lavinologov in naša zaman? Ali nas nesreča na Zelenici pred skoraj poldrugim letom, plazovi pozimi in na začetku pomladi leta 1975 niso dovolj streznili, da bi doumeli resnice o plazovih, ki so za zimskega alpinista in turnega smučarja slej ko prej največja in najbolj nepredvidljiva nevarnost? In če že govorimo in pišemo o tej nevarnosti, je treba reči, da je nismo uspeli zmanjšati niti z napredkom smučanja in ne z boljšo alpinistično opremo.
Tega se, vsaj kaže tako, le malokdo zaveda. Resda se je tudi tehnika odkrivanja zasutih v plazu tako izpopolnila, da je moč v čim krajšem času odkriti ponesrečence, kar omogoča, da nekatere lahko rešimo. Tako je med drugim hitro posredovanje kranjskogorskih in rateških alpinistov in gorskih reševalcev ter hiter prevoz ponesrečene alpinistke Tamare Likar s helikopterjem v jeseniško bolnišnico omogočil, da je alpinistka ostala živa. Toda za hojo, plezanje in smučanje v gorah velja pravilo, ki je temeljno, da je bolje bolezen preprečiti, kot zdraviti.
Vsak, ki se podaja v gore, bi se moral naučiti spoznavati vrste snega in jih znati razločevati. Pri tem je treba upoštevati zrnatost in sestavo snega, vlažnost, strnjenost, vlago, težo, temperaturo in še marsikaj drugega. Treba se je seznaniti z izhodiščnim območjem plazu, z območjem gibanja plazu ali plaznice, s koncem ali vršajem plazu, s spremenjenimi razmerami ne glede na letni čas in trenutno vreme, z različnimi vzroki za nastanek plazu, ki se večkrat prepletajo, kajti tudi plazov kot enega od naravnih pojavov ni mogoče stlačiti v nekakšno shemo.
Zato plazovi ne izbirajo žrtev ne časa, kdaj se bodo prožili, vedno znova pa nas opozarjajo, da gibanje v gorah zahteva pravilne odločitve in obnašanje, kajti mnogo nesreč v strminah in pod njimi lahko preprečimo s pravilno presojo razmer in ravnanjem, ki ne bodo v izziv na ravnim zakonitostim.
PETER POTOČNIK
