Polet: Oče fanta, ki ga je zasul plaz na Voglu: »Ker me preganja nemir, sem spisal par stavkov …«
7. februarja se nam je zgodila tragedija.
Klic o nesreči, šok,
tek k upanju,
pomoč, brezglavo iskanje,
opiranje na vsako minimalno možnost,
Dominik, ki je srečno preživel …
Cene!
Kje si?
Meta, ki mi je je pomagala iz šoka…
Še v koči!
Objel sem Matejo in ji obljubil novice.
Tek pod Zadnji Vogel.
Sva na pravi poti?
Kličem Ceneta na mobitel.
Nobenega odziva!
Obup.
Kaj, če bi bilo bolje po smučišču na Šijo…
Prideva do smučišča.
Ljudje potrdijo plaz.
Nekdo pokliče motorne sani,
ki naju in Dino poberejo na pol poti po bregu navzgor.
PLAZ.
Par deset metrov od smučišča.
Udira se do pasu.
Plaz je trden.
Reševalci z Vogla so organizirali sondiranje.
Ravna črta s sondami nekje na polovici plazu.
Malo višje še ena.
Kdor nima sonde, zabada palice.
Kakih 40 smučarjev in nekaj reševalcev.
Ljudi je bilo vedno več…
Tišina.
Plaz se premakne pol metra niže z grozečim grmenjem.
Tišina.
Sondira se naprej, kakor da se ni nič zgodilo.
In potem še dvakrat, trikrat.
Brezup ob pogledu na snežno gmoto.
Plaz je puščal za nizkimi borovci zračne žepe.
Zato upamo.
Za kratek čas se megleni oblaki odmaknejo.
Gledamo sledi smuči v snegu,
ki peljejo do plazu.
Katera je tvoja, Cene!
Kje si?
Z Meto spodbujava šolanega labradorca Dino…
Dina išči! Išči Ceneta!
Kopljemo.
Sondiramo. Kopljemo.
Upamo.
Kliče Mateja.
Mati! Sondiramo! Kopljemo! Upamo!
Pokliči čez čas!
Čas pa teče…
Pridejo novi psi.
Novo upanje.
Čas pa teče.
S sondo in se postavim v vrsto.
Sondiramo! Kopljemo! Sondiramo!
Sonce je že nekaj časa nazaj zašlo.
Reševalce zaskrbi varnost smučarjev,
ki pomagajo.
Profesionalcev je vedno več.
Na plazu so novi psi.
Smučarje evakuirajo v dolino.
Psi z vodniki iščejo.
Vsak par zase.
Marljivo.
Groza.
Upanje!
Mateja kliče tretjič.
Tolažim jo z upanjem.
Obljubljajo helikopter, agregat in nove ljudi.
Začnemo sondirati še ne označene predele plazu.
Natančno.
Vbod s sondo. Korak naprej. Vbod…
Kličejo me z motornih sani na smučišču.
Trda noč.
Grem po nahrbtnik, ki so mi ga pripravili v koči.
Hočejo me spraviti iz plazu.
Kolebam.
Pomislim na ženo in otroke, prijatelje in ostale pekle v koči.
Premaga me jok.
Reševalci mi obljubijo, da ne odnehajo,
dokler Ceneta ne najdejo.
Koča!
Sama žalost in jok!
Poskušam biti optimističen.
Spodbujam.
Prijatelji z otroki so obupno turobni.
Pa vendar je upanje. Upajmo!
Cene je borec. Cene se ne da kar tako.
Čas teče.
S prijatelji se odpravim do postaje gondole.
Nič novic.
Sondirajo. Kopljejo,
Čas teče!
Z Matejo greva znova do postaje.
Imava spremstvo.
Tišina v avli.
Ni besed.
Nekako pokličem domov hči Nino,
ki zaradi spleta okoliščin ni bila z nami.
Ni besed.
Groza!
Na poti proti koči se srečamo s sanmi in pripetem akijem.
Obrneva se nazaj.
To je naš Cene.
Spokojen.
Kaj neki me je doletelo,
se sprašuje njegov obraz.
TOREJ!
Moj prijatelj Boris mi je kasneje poslal pošto po telefonu:
Viktor piši, mogoče ti pomaga pregnati tesnobo.
Ne pomaga.
Pa vendar:
Tisti večer smo se z družino pobrali z Vogla.
Trpeči.
V spremstvu trpečih prijateljev.
Z mislijo na Ceneta kot tudi na njegove prijatelje v koči.
V spremstvu uvidevnih reševalcev,
ki so se z nami spustili v dolino.
Jon in še posebej Pia ne dojemata.
Ta noč je bila dolga za vse nas.
In smo jo prebedeli in prespali.
Prebedeli in prespali nekajkrat.
Cene in Dominik sta bila nepravi čas na nepravem mestu.
Ceneta je plaz zgrabil in odloži mrtvega ob izteku.
Dominik se je komaj rešil, čeprav ga je nosil na površju.
Minil je teden dni,
ko smo Ceneta pokopali.
Zakaj?
Preganja me nemir.
Po parih dneh grem na internet.
Pogledam novice po TV.
Priznam, načeloma korektno poročanje.
Glede na obči sloves posameznega medija.
Hvala vsem.
Odličen (zame kar srhljiv) članek o plazovih
v Delovi prilogi Polet. Ubijalski sneg.
Iztok Tomazin, dr. med. gorski reševalec in vodnik.
Preberite!
Omizje na nacionalki. Pogumno odkrito.
Hvala gospe Mojci za tistih par stavkov.
Dekleta in fantje iz Face booka. Hvala Vam.
Sošolci! Prijatelji!
Ampak:
Nedotaknjena snežna belina vabi.
Je vabila nekoč in bo v nadalje.
Ne glede na opozorila, table, trakove …
Spomnite se na to,
kako ste pol ure čakali na vremensko napoved
in ste potem…
PLAZ!
Pa ni dolgo tega,
ko smo za mizo pametovali:
plavaš po njem,
z rokami se zaščitiš pred glavo,
…
Že mogoče.
Če lahko. Malo verjetno!
LAVINSKA ŽOLNA je trenutno najzanesljivejša.
Zelo pomaga nahrbtnik z airbagom (800 evrov)
Verjemite!
Razmišljam:
2oo evrov, kolikor naj bi stala žolna napram 5oo evrov za smuči
je za nekatere res zanemarljivo.
Ampak teh nas ni veliko.
Smučarsko opremo nas veliko kupi na sejmih, dobi v dar…
Tretjina nas smučarjev namenjenih na Vogel
ima namen smučati izven smučišča.
Preprosto tam je lepo,
tam se imamo lepo
in vsakič sproti želimo tam biti tudi naslednje leto…
Po pogovorih sodeč, smo pri nas res neodgovorni
(bolje rečeno neobveščeni)
o posledicah, ki jih prinese snežni plaz.
Poraja se mi primerjava z našimi cestami.
(Nam se pa to res ne more zgoditi…)
Zato predlagam:
– smučišča naj si kupijo lavinske žolne po potrebi
– smučišča naj agresivno ponujajo žolne v najem
po neki vsem dostopni ceni (1o ali več evrov)
(na avtobusih, prodajalnah kart, gondolah…)
in s tem hkrati OPOZARJAJO na nevarnost
– mediji naj več in čimbolj realno poročajo o problematiki
– vsekakor bi se bilo potrebno ozreti čez meje in preveriti njihovo
zakonodajo
– vidna obvestila o trenutni nevarnosti plazenja in mogoče bolj
natančna označba najnevarnejših predelov
Z družino se zahvaljujemo reševalcem in osebju z Vogla
in Vsem, ki nam stojite ob strani.
Viktor Košir
18. februarja 2010, Škofja Loka
KOMENTARJA:
Lojze Budkovič, 4. 03. 2010
Pol ure po nesreči sva s sinom Gašperjem prišla na plaz. Pridružila sva se prvim reševalcem in številnim mladim prostovoljcem. Upanje se je po štirih urah napornega dela s prebadanjem kložastih plasti plazu spremenilo v tragično zgodbo. Ceneta smo dobili brez znakov življenja na čelu plaza. Pogled na ugaslo mlado življenje me ni pustil neprizadetega. Na sebi nisi imel lavinske žolne, ki bi omogočila hitro odkritje. Zgubljena je bila borba z minutami, da bi mogoče ponovno zadihal. Za tvoje življenje se je z nami boril tvoj oče. Brez panike, preudarno, žal zaman. Tisto popoldne in večer me spremljata še danes. V gorah sem kot alpinist preživel že dve tvoji življenji. Še vedno se sprašujem ? Zakaj ?!
Greta Kastelic, 4. 03. 2010
Moje sožalje ob izgubi otroka.
Pisanje verjetno res kaj dosti ne pomaga. Le malo se zamotiš…
Greta
