Planinstvo v Posočju

EPIcenter, januar 2007

Visoka obletnica planinstva v Posočju

Tolmin – Planinsko društvo (PD) Tolmin kot naslednik Soške podružnice Slovenskega planinskega društva (SPD) letos praznuje 110. obletnico planinstva v Posočju. Osrednja slovesnost je bila 18. novembra v tolminskem kinogledališču.

Soška podružnica SPD je nastala leta 1896 na pobudo sodnega pristava Andraža Jegliča in odvetnika dr. Karla Trillerja, ki je bil tudi prvi predsednik podružnice s sedežem v Tolminu. Okoli sebe sta zbrala 37 pobudnikov takratnega nacionalnega vrenja od Soče v Trenti in Loga pod Mangartom do Kanala, med katerimi je bil tudi znani dr. Henrik Tuma. Za cilje so si člani uradno zadali zaznamovanje najzanimivejših poti, opozarjanje turističnih krogov na naravne lepote Soške doline in gradnjo planinske koče na Krnu, sicer pa je bil njihov pravi namen utrjevanje slovenskega domoljubja. Trillerjeva koča na Krnu je žal že v svoji prvi zimski sezoni na prehodu iz leta 1901 v leto 1902 omagala pod težo snega, saj graditelji niso upoštevali lokalnih podnebnih razmer. Člani podružnice so zato začeli načrtovati gradnjo nove, Gregorčičeve koče, vendar jih je poleg pomanjkanja denarja kasneje ovirala tudi prva svetovna vojna. Ta je slabo vplivala na celotno delovanje podružnice in tako zamajala temelje planinstva v Posočju. Članstvo se je namreč s 57 članov leta 1902 do leta 1907 povzpelo na 265, kasneje pa je le še upadalo. Zaradi občasnega mrtvila v Tolminu so tako v drugih krajih začele nastajati nove podružnice, ki so pritegnile svoje lokalne člane. Vojna, ki je Primorce ločila od matične domovine, je tako kot drugim slovenskim društvom onemogočila sodelovanje tudi podružnic tega območja s SPD.

Kot odgovor na fašistično zatiranje slovenskih društev so marca leta 1924 na pobudo domoljuba
Zorka Jelinčiča na Poreznu ustanovili ilegalni Planinski klub Krpelj. V njem je Jelinčič zbral svoje somišljenike, narodno zavedne ljubitelje gora. Ko so fašisti čez štiri leta aretirali zadnjega predsednika že tako ohromljene Soške podružnice SPD Franca Štruklja in mu zaplenili bogat arhiv, je tako ostal le še Krpelj. Kot je na osrednji prireditvi povedala slavnostna govornica Marjeta Keršič Svetel, sicer članica upravnega odbora društva Mountain wilderness Slovenije, je “pomen, ki ga je imelo planinstvo za ohranjanje slovenske narodnostne samobitnosti, nekaj, kar je slovenska posebnost in daje našemu planinstvu še posebno žlahtnost”. Poudarila je, da je z ilegalnim delovanjem Krplja v obdobju najhujših raznarodovalnih pritiskov v času fašizma ta plat planinstva v Posočju dobila že heroične razsežnosti, na kar moramo v Evropi brez meja gledati z največjim spoštovanjem.

V drugi svetovni vojni je tovrstno delovanje zamrlo, po osvoboditvi domovine pa so leta 1946 ustanovili novo podružnico SPD. Naloge predsednika je prevzel nekdanji član Soške podružnice in kasneje tudi Krpljevec Janez Vidmar. Danes je PD Tolmin, ki ga zadnjih trinajst let vodi Milena Brešan, tudi po besedah Keršič Svetelove “eno od društev z najbolj razvejano in vsebinsko polno dejavnostjo v Sloveniji”. V njegovem okviru deluje sedem sekcij oziroma odsekov, o delovanju katerih smo več pisali v majski številki EPIcentra. Keršič Svetelova je opozorila, da danes v gore iz različnih razlogov zahaja veliko ljudi. Vsak od nas “vidi gore in njihove vrednote po svoje, vsak malo drugače”. Po njenem namreč ni enega pravega pogleda na gore: “Vsi si jih prilaščamo, vsak po svoje – predvsem z doživetji.” Tudi razumevanja gora se po njenih besedah lahko naučimo le v gorah, in sicer z izkušnjami. “Če se jim zares posvetimo, nas gore nagradijo z bogastvom doživljanja, ki nima nobenega nadomestila. ” Kot je še dejala, je zelo pomembno, da se planinci zamislijo nad tem, kaj je bistvo njihovega zahajanja v gore in kaj so vrednote, ki jih želijo ohranjati in prenašati tudi na naslednje generacije. Po njenem mora biti temelj vsega, kar počnemo v gorah, odgovornost – “odgovornost do sebe, naših planinskih tovarišev, gorske narave in vseh prebivalcev gora”. Slovesnost so s kulturnim programom popestrili Vokalna skupina Snežet, harmonikarica Nika Rutar ter mladi planinki Urša Leban in Tjaša Leban.

Špela Kranjc

– – –

Prijetne izkušnje Gorskih reševalcev

Tolmin – Postaja Gorske reševalne službe (GRS) Tolmin je v minulem letu sodelovala skupno v 40 intervencijah. Leto so zaključili z nenavadno odpravo na Tolminski grad, v prvih dneh novega leta pa so iz gora rešili izgubljeno škotsko ovčarko.

Letno poročilo o delovanju v letu 2006, ki ga je pripravil načelnik postaje Žarko Trušnovec, kaže, da so tolminski gorski reševalci v enajstih iskalnih in 29 reševalnih akcijah skupno poskrbeli za 46 oseb. Statistika kaže, da je bilo skoraj 45 odstotkov tujcev iz desetih evropskih držav. Dvajset oseb je ostalo nepoškodovanih, petim pa žal niso mogli več pomagati. Največ akcijam, kar 24, so tudi lani botrovale nesreče jadralnih padalcev, v desetih akcijah pa je gorskim reševalcem na pomoč priskočila še posadka helikopterja. Štirikrat so morali gorski reševalci opraviti dve akciji, dvakrat pa celo tri akcije v enem dnevu. Le marca jih niso pozvali na intervencijo, največ nesreč pa so zabeležili julija in septembra. Kot je povedal Trušnovec, je v akcijah sodelovalo skupno 43 od 60 članov, ki so opravili več kot 110 ur reševalnega dela ter medtem samo s terenskimi vozili prevozili 1600 kilometrov.

Da pa vse njihove akcije le niso tako stresne, dokazujeta dve od zadnjih. Ob koncu minulega leta, na božič, so uresničili skoraj leto dni staro zamisel nekdanjega gorskega reševalca Janka Korena. Tega je ob vračanju s sprehoda na Grad ogovorila Darja N. Gerbec, ki zadnja tri leta biva v tolminskih varovanih stanovanjih. Gospa, ki se sicer premika s pomočjo invalidskega vozička ali hojce, je omenila, kako zelo si želi še kdaj na vrh Kozlovega roba. Koren ji je bolj v šali obljubil, da bodo to že uredili. Njeno željo je omenil načelniku Postaje GRS Tolmin in na zadnji božič je Trušnovec po uspešni nočni akciji Korenu sporočil, da je na voljo dovolj močnih fantov in mož za izpeljati tak podvig. Gerbčeva je sprva dvomila o svojih sposobnostih, a ker ji za odločitev niso dali ravno veliko časa, je v naglici nazadnje pristala. Sedaj ji seveda ni žal, petim gorskim reševalcem in petim mladim planincem je hvaležna iz vsega srca. Bil je sončen dan, hladen in vetroven. Oziroma, kot sama pravi, “veličasten”. Zgodaj popoldne je deseterica pripravila gorska nosila tako, kot je Gerbčevi najbolj ustrezalo, jo nanje naložila in počasi so se odpravili na pot. Kot je povedala, ji je bilo med potjo res udobno, nosači pa so bili “skrbni, pozorni in vredni zaupanja”. Poleg nje so jih spodbujali tudi številni sprehajalci. Na cilju so vsi zavriskali zmagi v pozdrav, Gerbčeva pa je uživala v prekrasnem pogledu na Tolminsko in okoliške hribe. Zanjo je bilo to “nepopisno darilo”, prepričana pa je, da človek ne more spoznati prave sreče in pravega zadovoljstva v življenju, če živi le zase. Nesebično upa, “da se bo podoben dogodek ponovil še kdaj in za koga drugega, ki z nostalgijo gleda proti Gradu, pa sam ne zmore nanj”.
V prvih dneh novega leta pa so se gorski reševalci izkazali še kot ljubitelji živali. Republiški center za obveščanje je 5. januarja popoldne sprožil akcijo, ker so jih obvestili, da nad Razorjem že nekaj dni laja pes. V takih primerih je namreč povsem mogoče, da je poleg psa v gorah tudi njegov poškodovan lastnik. Z Razorja so Iztok Koren, Žarko Trušnovec in Miljko Lesjak krenili po Krnici levo na Globoko, vendar živali niso našli zaradi nenatančnih informacij o lokaciji, pa tudi oglašala se ni. Po štirih urah neuspešnega iskanja po zasneženem in poledenelem pobočju so okoli osme ure odnehali. Koren se je odločil, da bo prenočil na planini, kjer mu je nočni spanec kratil izgubljeni pes. Ob šesti uri zjutraj so se mu pridružili še trije gorski reševalci – ponovno Miljko Lesjak, poleg njega pa še Marko Bokan in Peter Mežnar – in skupaj so krenili na desno, proti grebenu nad Krnico med Voglom in Globokim. Po treh urah naporne hoje so na višini okoli 1800 metrov našli krotko škotsko ovčarko, ki se zaradi poledenelega strmega pobočja ni mogla premikati več kot deset metrov sem in tja po vrhu grebena. “Nismo vedeli, kako hud bo pes, zato nas je do njega odšlo več,” je razložil Lesjak. Lassie, kot so jo poimenovali, jih je zato toliko bolj presenetila s svojo vzgojenostjo, mirnostjo in socializiranostjo sploh. Psička je imela rdečo ovratnico, ne pa tudi čipa, ki ga mlajši psi dobijo ob cepljenju in s katerim lahko določijo njihove lastnike. Ker se je zdelo, da je nihče ne pogreša, je dom našla pri začasnih lastnikih.
Vendar pa se je že čez nekaj dni zgodba razpletla. Oglasila se je namreč gospa iz Poljanske doline, ki je obvestilo o najdeni psički, ki sliši na ime Lajka, slišala na Radiu Sora. Sicer ubogljivo psičko so namreč poki novoletnih petard in raket tako prestrašili, da je ušla daleč od doma. Zdaj je ponovno doma, njeni začasni lastniki s Tolminske pa so se priporočili za enega od njenih morebitnih mladičev.

Špela Kranjc

– – –

Pestro dogajanje v Učnem centru gorništva

Tolmin – Po spomladanskem odprtju Učnega centra gorništva z umetno plezalno steno v Tolminu je Soški alpinistični odsek (SAO) že konec oktobra začel z izvajanjem prve alpinistične šole, ki jo obiskuje šestnajst udeležencev.

SAO, ki deluje v okviru Planinskega društva (PD) Tolmin, se je za izvedbo projekta Učni center gorništva Tolmin povezal z Alpinističnim odsekom Bovec in italijanskim Alpinističnim klubom Trbiž. Skupaj so uspeli pridobiti 32.400 evrov (dobrih 7.764.000 tolarjev) iz programa Phare, skupna vrednost projekta pa znaša 36.000 evrov (nekaj več kot 8.600.000 tolarjev). Najprej so v prostorih nekdanje vojašnice na Logu uredili prostor, ki je primeren za predavanja, tečaje, strokovna srečanja in družabno dogajanje.

Vodenje projekta je prevzel Žarko Trušnovec, načelnik Postaje Gorske reševalne službe Tolmin, s katero SAO sodeluje pri tem projektu. Gorski reševalci v 75 kvadratnih metrov velikem prostoru izvajajo redna usposabljanja in vaje, SAO pa pod vodstvom alpinistične inštruktorice Mirande Ortar teoretični del alpinistične šole ter vadbo letne in zimske vrvne tehnike. Nizka umetna plezalna stena namreč omogoča trening plezanja celo leto. Udeležence alpinistične šole, stare od 16 do 26 let, čakajo tudi številne skupne ture, saj bodo pozimi najprej plezali v zaledenelih slapovih in opravili pristop na dvatisočak, spomladi pa bodo izvedli alpinistične ture oziroma plezanje v navezah v primorskih stenah. Kot je povedala Ortarjeva, so že opravili polovico teoretičnih predavanj in tudi nekaj praktičnih vaj iz vrvne tehnike. “Izvedbo ledne tehnike v praksi in turno smuko pa nam zaenkrat onemogočajo čisto nič zimske vremenske razmere.” Ker je program alpinistične šole obsežen, ga bodo predvidoma izvajali vsaki dve leti.
Poleg naštetega program Učnega centra gorništva sestavljajo še izobraževanje planinskih in turističnih vodnikov ter tečaj varne hoje v gorah, v največji meri pa je namenjen mladim gornikom. Sicer pa so vrata tolminskega učnega centra gorništva odprta vsak ponedeljek in petek med 18. in 19. uro, ko lahko plezalno steno brezplačno uporablja kdorkoli. Vedno je prisoten dežurni član SAO. Po besedah Ortarjeve je center v tem času precej obiskan, še posebej veliko je zanimanje med otroci in njihovimi starši.

Špela Kranjc

Vir: https://socasnik.si/upload/publikacije/epicenter-1-2007.pdf