… se je glasil naslov predavanja, ki ga je imel Dieter Hasse, eden od začetnikov ekstremističnih smeri onstran vertikale, na konferenci mladinskih planinskih vodnikov na Kreuzecku, januarja 1964. Temo je v tem smislu obravnaval tudi naš dr. Tuma v svoji znani knjigi »Pomen in razvoj alpinizma«, zato je toliko bolj zanimivo, da je z istega vidika skušal najti skladnost med igro, športom, plezanjem in planinstvom in spraviti te pojave v okvir identičnosti sodoben ekstremist. Nekaterim navzočim se ta korelacija ni zdela dovolj prepričljiva, posebno čustvenoromantični vzgib, ki je nedvomno eden od najvažnejših v planinstvu, da se z njo težko dovolj upošteva. To mnenje je zastopal znani Kurt Maix iz Dunaja, častni gost konference.
Kaj je povedal 30-letni Dieter Hasse? Začel je s Schillerjem: »Človek se igra le, če je res v polnem pomenu besede človek, pravi človek pa je le tedaj, kadar se igra«. Biti človek Schillerju ni pomenilo nasprotje od nečloveškega, marveč: »Biti individuum, osebnost«, nekako v smislu Peer Gyntove besede: Bodi ti — ti! Mi smo pa tembolj mi, čim bolj svojo individualnost določujemo od znotraj navzven. Vsakdanje delo podlega zunanjim nujnostim, moramo delati, če hočemo živeti. Ta boj za obstanek nam ne daje dovolj časa in prostora za »samouresničevanje«, ni priložnosti za prostost, za svobodo, ki prihaja iz notranjosti. Samo ob delopustu jo lahko najdemo, samo izraba tega je prepuščena naši svobodni volji. Mnogi pa si tudi prostega časa ne znajo razdeliti tako, da bi bili vsaj tedaj — ljudje, popolni ljudje, oziroma, da bi tedaj izpopolnili svoje življenje, ki ga zgolj v službi ne morejo, čeprav je služba družbi, družini, delu, umetnosti gotovo najvažnejša izpolnitev življenja. Vendar je prav zaposlenost, večkrat pretirana zaposlenost rada vzrok, da človek iz nje ne prodre k zares lastnemu življenju. Mnogi tudi prosti čas prežive pri mizi, v postelji, pred televizijskim ekranom, v boljšem primeru ob knjigi, vendar jim tudi film in knjiga ne moreta nadomeščati resničnega doživetja lastnega življenja, lastne življenjske avanture. Pasivni človek je gotovo najrevnejši človek. Aktivni, dinamični, nikdar utrujeni, poslovni človek in pasivni konsument modernih civilizacijskih dobrot pa vendarle izpričujeta žejo po življenju, prvi s svojim pohlepom po uspehih, drugi pa po počitku. Niti eden niti drugi nimata take vsebine življenja, kakršno si želita, ne najdeta zadostitve, nista srečna, ker ne doživljata poguma in zanosa, ki je potreben za avanturo zavestne samouresničitve. To pa je po Schillerju možno doživeti samo z igro in v igri. Igra je nasprotje od dela. Igra je sodobno razodevanje človeka iz notranje volje, delo pa je nujnost od zunaj.
Igra nima namena, čeprav ni brez cilja. Njen pomen je v samosprostitvi, pri čemer pride lahko do skrajnih strasti. Taka igra je tudi planinstvo v svojem najboljšem izrazu — plezalstvu. To je dodaten odgovor na staro in vedno novo vprašanje, kaj je planinstvo, in dopolnjuje ostale odgovore: da je življenjska oblika z romantično, vzgojno in etično vsebino; da je atavističen napor za uveljavljanjem; da je visoka oblika svobode in človeške eksistence; da je poglobljeno doživetje narave, ki vzbuja osveščanje človeka; da hrani veselje do življenja, ohranja mladost in zdravje. Razume se, da vsaka igra terja svobodno priznanje določenih pravil in izdvajanje iz običajnega življenja v tem smislu, da v igri mora biti na prvem mestu fairnesa, sicer igre ni več. Moralno osiromašeno običajno življenje z bojem za obstanek je torej kaj malo v zvezi z igro. Schiller sam pravi, da pravila igre niso omejevanje, ampak razširjevanje svobode, uresničevanje idealov o poštenosti, dostojnosti, tovarištvu, skratka najboljših »proizvodov« človeške misli in razuma. Ti ideali in potrebe po igri se hranijo iz istega vira, iz svobode, ki ima korenino v človeški duši. V planinski praksi vidimo, du se pojavlja oboje — običajno življenje z vsemi sencami, pa tudi ideali, o katerih govori Schiller. Tista fraza »o svobodi v gorah« res preveč štrapacira, tako da že skoraj ne pomislimo na njeno pravo podobo. Če pa bi jo pojmovali kot samovoljo, v kateri vsak dela, kar se mu zljubi, bi nastalo nekaj, česar noče nihče. Če bi ne bilo onih idealov, bi svoboda v gorah postala dekla dekadence, v kateri bi quasi — uspehi, slavohlepje, brezobzirnost, nečimrnost, komercializacija krčili pot k duhovni in duševni revščini, odstranjevanju etosa, k pomanjkanju pravega veselja do dejanj in poleta.
Svoboda pomeni po Kantu avtonomijo nravnega razuma, ne pa osvoboditev od razuma. Tako pojmovana svoboda v gorah utemeljuje znana in vedno znova potrjena pravila, načela, norme. Po teh načelih je jasno, da ne bomo plezali vzhodne stene Fleischbanka s stremeni itd. Za nove podvige pa je seveda treba modernizirati načela, jih dopolniti. V naglici, s katero danes živimo, se danes opravičuje uporaba umetelnih sredstev v smereh, ki so se doslej plezale brez njih, češ, kaj nas briga športna fairnesa, planinstvo nima s športom nič opraviti. Tu se »nabijači« in »stremenarji« srečajo z »lepodušnimi romantiki« in pri njih ponavadi dobijo potuho. Magnone npr. piše: »Šport in planinstvo sta najožje povezana, drug v drugem živita. Resna tura je ostrejši, nevarnejši šport kakor katerikoli drugi. To pa nič ne spremeni njegovih etičnih, estetičnih in čustvenih kvalitet«. K temu pravi Hasse: Če o planinstvu govorim kot o igri, mislim tudi na planinstvo kot šport. Šele športna vsebina daje doživetju gore njen »planinski« smisel. Če bi to bilo drugače, bi turist v avtu ali v gondoli nekaj metrov stran od alpinista občutil isto kot alpinist. Temu pa ni tako. Onima dvema manjka športno uveljavljanje. Brez tega ni planinstva. Zato je odločilni moment v planinskem doživetju ravno športni. Prehod od igre k športu je bolj kvantitativne narave kot kvalitativne, kakor so tudi znotraj planinstva kvantitativni razločki med gorskim popotnikom in ekstremnim plezalstvom. Tudi navadna strma steza, zavarovana pot terja nekaj podjetnosti, znoja, premagovanja in zdržljivosti. Če ni zraven plezalskega doživetja, je pa več doživljanja narave, razmišljanja itd. V bistvu je vendar enako doživetje kakor pri plezanju. Plezalec se morda manj zanima za pokrajino, vendar se ne ločuje od nje. Veselje nad uspehom, doživetje vzpona, občutek navezanosti na tovariša, boj za obstanek, doživetje nevarnosti in meje bivanja, prečute noči v bivakih, počitek na vrhu … ali ni vse to zares najvišja oblika planinstva?
»Najlepše stvari,« končuje Hasse, »sem doživel v gorah. Nikjer drugje nisem doživel svojih sposobnosti tako neposredno in zavestno kakor v gorah. V planinstvu sem našel pot do sebe, vseh teh doživetij pa ne morem ločiti od gorske pokrajine, ki spada med najlepše in najučinkovitejše predele na zemlji. Moja planinska doživetja so najvišje, kar sem doživel, nič jih ne more prekositi, so velika notranja obogatitev mojega življenja.«
Hasse je svoja razmišljanja naslonil na izvajanje C. Diema, na filozofske tekste A. Diemerja. R. Eislerja, E. Matzkeja, H. Thielickea, predvsem pa na Schillerjeva pisma »Über die ästhetische Erziehung des Menschen«. Vsekakor značilno in razveseljivo posebej za tiste, ki sodijo, da se s »športizacijo« planinstva planinstvo ponižuje.
Tine Orel
