Kaj pravi hrvatski profesor o razliki med planinci in športniki?
Jutro, 17. november 1941
»NOVA HRVATSKA«, kakor se zdaj imenuje »Novi list« in naslednik nekdanjih zagrebških »Novosti«, objavlja v svoji prvi številki z novim nazivom med drugim tudi članek z gornjim naslovom, v katerem prof. Vladimir Stahuljak, ki je zdaj poverjenik HPD za vso Hrvatsko, razpravlja o problemu, ali sta planinstvo in šport eno, in zahteva, da je treba športno udejstovanje popolnoma ločiti od planinstva. Čeprav se v vsem ne strinjamo z izvajanji g. profesorja, ponatiskujemo vendar glavno vsebino članka, ker je zanimava te zaradi tega, kako gleda na ta vprašanja najvidnejši predstavnik planinstva v sosedni neodvisni državi.
Pisec pravi med drugim: »Često slišimo ali čitamo, da se ta ali oni bavi s planinskim športom. Drugi trdijo zopet, da je planinstvo zdrav šport ali kaj podobnega. Iz tega se vidi, da so ljudje, ki štejejo planinstvo med športe in dosledno temu planince med športnike. Temu nasproti pa se planinci odločno branijo tega, da bi jih računali med športnike. To velja predvsem še velja za njihove ideologe in voditelje kakor tudi pisce, ki vsi naglašajo in vedo tudi utemeljiti, da planinstvo ni šport in da planinci niso športniki.
Kaj je šport? Šport je sistematično vežbanje telesa v neki določeni smeri, da ga krepi in z namenom, da pri tem prekosi katero koli drugo telo, ki se je vežbalo v isti smeri in z istim ciljem. Glavna značilnost in bistvo športa je torej tekmovanje, to je merjenje lastnih sil s silami drugega, ki ga je treba za ceno največjega in skrajnega napora obvladati in pustiti za seboj. Kdor tega ne verjame, naj fotografira ali si ogleda slike tekačev tik pred ciljem, njihova izmučena in upala lica ali pa obraze do smrti onemoglih kolesarjev, ki pridejo z dolge dirke na cilj, krvave obraze boksarjev in podobnega več. Za spremembo teh pa naj si oni, kdor trdi, da je planinstvo in šport isto pogleda lica in telesa planincev, kadar dospejo na cilj vrh gore. Vsi so prežeti od užitkov, lica so polna zdravja, telesa pa kljub večurnemu naporu čila in krepita. Takoj po prihodu na cilj se začne pesem, godba, ples, šala in samo dobro razpoloženje, ki seveda ni niti najmanj podobno izčrpanosti, želim, da me nihče ne razume napačno, ker nočem niti najmanj slabo govoriti o športu, ki je prav tako potreben in ki ga množice tako ljubijo. Prav tako nočem te vrste telesnega udejstvovanja podcenjevati, temveč hočem samo s prstom pokazati na veliko razliko med športom in planinstvom, na razliko v njunih ciljih, v njuni izvedbi in posledicah ter na podlagi vsega tega še enkrat pribiti, da sta šport in planinstvo različna, drug drugemu nasprotna in potemtakem ne spadata skupaj.«
Prof. Stahuljak citira nato dolgo vrsto planinskih piscev, ki v raznih oblikah — predvsem s psihološke strani — pojasnjujejo to razliko med planinstvom in športom, za katero se zavzema on. Svoja izvajanja zaključuje potem na podlagi vsega tako, da planinstvo po njegovem ni šport in ne spada med športe. Planinstvo so vzbudili ljubezen do narave, avtonomni in kulturni pojav, čisti idealizem, pionirstvo vede in domoljubja, estetski užitek, doživljaj in čustvo, povrhu vsega pa čista prava poezija. Zato gre planinstvu kot nečemu čisto posebnemu prav posebno mesto, izven športa. Zato se mora planinstvo upravljati in voditi samo, vsi pa, ki jim je na srcu in ga tudi razumejo tako, ga morajo podpirati. Kajti planinstvo je prav tako potrebno kakor šport in oba se tako razvijata drug ob drugem.
