V Sloveniji smo, kot vse kaže (za vselej?), zaključili z gorskimi in planinskimi oddajami na javni in komercialnih televizijah. Pri naših sosedih, ki se zelo radi poleg obiskovanja Alp, podajo na gore in planine v svoji domovini, pa ravno poteka tretja sezona serije Planine na HRT, ki prinaša nov koncept – protagonisti niso planinci, temveč (življenjski) avanturisti, ki se prvič soočajo z izzivom vzpona na hrvaške gore. To je seriji dodalo element presenečenja in osebne transformacije, a hkrati sprožilo razprave o smiselnosti takšnega pristopa.
Med avanturisti so nekdanji paraolimpijec Mihovil Španja, ki se je s pomočjo bergel povzpel na Sniježnico, smučar Natko Zrnčić Dim, ki je planino spoznal iz zraka, književnik Damir Karakaš, ki se je prvič povzpel na Velebit, in Bačić kuk ter voditeljica Karmela Vukov Colić, ki je raziskovala legende o Kleku.
Epizode vključujejo »prilike in neprilike,« večdnevne pohode, spanje v šotorih in planinskih zavetiščih, soočanje z (različnimi) vremenskimi situacijami, kuhanje na prostem ter srečanja z divjimi živalmi.
Cilj je bil pokazati, kako se ljudje, ki niso vajeni planinarjenja, znajdejo izven svoje cone udobja in kaj ob tem odkrijejo o sebi.
Kritični komentar
Vedran Matijaš je ob ogledu serije izpostavil, da je koncept glavnih likov po njegovem mnenju zgrešen. Namesto da bi v ospredje postavili ljudi brez planinske izkušnje, bi bilo po njegovem bolj smiselno vključiti planinske entuziaste posameznih regij. Ti bi lahko gledalcem približali gore skozi zgodovino, legende, planinske poti in krožne obhodnice, kar bi spodbudilo željo po obisku.
Kot primer je navedel epizodo o Bačić kuku, ki je po njegovem pokazala potencial takšnega pristopa. V nasprotju s tem pa je v nekem izseku protagonist izjavil: »Zdaj sem prepričan, da se več ne bom vrnil in planinaril.« Matijaš meni, da takšna sporočila ne spodbujajo ljudi k odkrivanju gora, temveč jih odvračajo. Če je cilj serije, da ljudi odvrne od planin, potem je koncept uspešen – sicer pa zgrešen.
Sklep
Tretja sezona Planin je poskusila gledalcem ponuditi drugačen pogled na gore – skozi oči neizkušenih avanturistov. A odzivi, kot je komentar Vedrana Matijaša, kažejo, da se del občinstva sprašuje, ali bi serija bolj dosegla svoj namen, če bi gore predstavljali ljudje, ki jih resnično živijo in poznajo.
*Naziv »planine« v (jugo)slovanskih jezikih prvotno označuje gore – visoke, skalnate pokrajine, ki so bile od nekdaj prostor mitov, legend in preizkušenj. V slovenščini pa se je pomen razvil še v drugo smer: planina je postala izraz za pašni svet, visokogorsko travnato območje, kjer so kmetje poleti pasli živino. Tako se v slovenskem jeziku beseda hkrati navezuje na naravno veličino gora in na kulturno tradicijo planšarstva, ki je oblikovala življenje v Alpah ter planinsko organizacijo, kar je bilo dolgo časa tudi jezikovni izziv (sedaj se zaradi tega med nečlani pogovorno uporablja pohodniška zveza). Ko torej govorimo o »planinah,« se v slovanskem prostoru prepletata gorska pokrajina in človeška raba visokogorskega sveta – dvojni pomen, ki daje besedi posebno globino in kulturno resonanco.
