Planinar. ba: Hamo Šišić je eden izmed največjih imen v bosansko-hercegovskem alpinizmu vseh časov. V alpinistični reviji Naše Planine je leta 1975 objavil besedilo »Iz kavkaškega dnevnika,« ki je v našem času bolj aktualno, morda bolj kot kdaj koli prej.
»Že ob prvem srečanju z goro se v srcih mnogih poraja želja, da bi videli in spoznali čim več takšnih območij, da bi se povzpeli na gore in vrhove, da bi tam našli popolno srečo, da bi postali del te narave, ker je že postala del njih. Pri nekaterih željo po hribih in vrhovih prej ali slej nadomesti želja po ostrih grebenih in stenah. Ob teh željah, a na skrivaj, se pojavijo sanje o Alpah, Kavkazu, Himalaji, …
Pot do uresničitve teh sanj je težka, zahteva veliko dela in odrekanja. Nabere se veliko dni, mesecev plezanja, veliko noči preživetih v stenah. So tudi tisti težki trenutki, ko strah premaga vse druge občutke v človeku krvavi sklepi, zmrznjeni prsti, lakota in žeja. Imeti je treba dobro opremo in denar za potovanje, četudi moraš celo leto hoditi v starih kavbojkah in obrabljenih čevljih.
Za novo leto pustiš ženo otroke doma, da greš plezat v steno. Zaradi vsega tega le majhno število alpinistov nekatere svoje sanje doživi v resnici. Vprašanje ´Zakaj?´ se pogosto sliši. in ´Kaj je smisel?´ V današnjem komercializiranem svetu, kjer je skoraj vse zreducirano na izračun in kjer se dobiček meri izključno v denarju, je to vprašanje povsem razumljivo, še posebej, ker so vložki zelo visoki.
Dobitek je treba iskati na povsem drugi strani. Človek postane srečnejši in bolj zadovoljen, saj v teh trenutkih živi za življenje. V kratkem času se vrne tisočletja nazaj, postane povsem naravno bitje, ki s svojimi sposobnostmi nasprotuje naravi in s svojo voljo premaga svoje slabosti. Vsaj za kratek čas živi v pravem tovarištvu, saj vse, kar ima, deli v enakih delih s soplezalcem. Prihranjena mu je skrb za nož, vilice ali pomivanje posode.
Zvečer, obdan s popolnim mirom in tišino, pod milijoni utripajočih zvezd, utrujen človek trdno zaspi, za razliko od tistega spodaj v zatohli, pregreti sobi ob televiziji, medtem ko vse naokoli vladata dim in smog. Zjutraj ga namesto sosedovega avtomobila, ki po sedmem poskusu noče vžgati, zbudi čivkanje ptic in jutranja slana. Včasih celo smrt stoji na poti željam. Potem so duhovi vznemirjeni, podajajo se komentarji, kritizirajo, obsojajo. Le majhno število podobno mislečih ljudi računa na to, ki to še bolj podpirajo in se zavežejo k nadaljnjemu delu. Do ljudi, ki umrejo pri izpolnjevanju takšnih želja in sanj, lahko čutimo le spoštovanje in občudovanje in vseh jih ne moremo pozabiti, četudi bi želeli, saj za njimi vedno ostane nekaj trajnega.«
