Razgibana bohinjska planina z bogatim gorskim cvetjem, pašniki, balvani, alpskim pragozdom in znamenito Orožnovo kočo, ki stoji na robu starega planinskega sveta je Planina Za Liscem pod Črno prstjo …
Planina Za Liscem je ena najstarejših bohinjskih srednjegorskih planin pod mogočnim pobočjem Črne prsti. Že njena lega pove, da gre za prostor, kjer so se skozi čas srečevali narava, planšarstvo, delo in tiha zgodovina gora. Nad njo se dvigajo Črna gora in greben Home, južno si sledijo Rušni vrh, Črna prst in Jež, na zahodu pa greben Kozje robe in vrh Lisec. Vse skupaj planini daje občutek, da je ujeta med hrbte in grebene, pa vendar dovolj odprta, da sprejme sonce, meglo, veter in pogled tudi daleč preko Bohinja.
Planino sestavljajo trije gorski pašniki, ki si sledijo po višini, Spodnja Poljana, Srednja Poljana in najvišja Zgornja Poljana pod Črno prstjo. Vsaka ima svoj značaj, zato planina ni enotna in gladka, temveč razgibana, raznolika in po svoje nekoliko skrivnostna. Prav ta sestavljenost je njena največja privlačnost. Občutek je, kot bi se človek sprehajal skozi tri različne obraze iste planine, ki se med seboj dopolnjujejo in hkrati pripovedujejo zgodbo o nekdanjem in današnjem življenju na planini.
Najnižje ležeča Spodnja Poljana je najbolj povezana z nekdanjim vsakdanjim planšarskim utripom. V globeli z mlako so že ob gradnji železnice in Bohinjskega predora leta 1906 uredili tudi vodnjak za napajanje živine in za potrebe planinskega življenja. To ni nepomembna podrobnost, temveč lep dokaz, kako se je tukaj vedno prepletalo delo človeka z naravnimi danostmi. Na Spodnji Poljani so stali leseni stanovi s sirarno, od katerih se danes v poraščenem svetu ohranjajo le še sledovi. A prav ti tihi ostanki so dovolj, da obiskovalec začuti, da je bil ta prostor nekoč živ, poln dejavnosti ob glasu živine, vonja po senu in vsakdanjega dela. Planina je v upravljanju AS Savica in je tudi primerno urejena in skrbno ohranjena.
Srednja Poljana je najmanjša, a zato nič manj zanimiva. Posejana je z balvani, med katerimi posebej izstopa največji na zahodnem robu. Ob njem poteka stoletna steza, ki planino povezuje s sosednjo planino Osredki na nasprotni strani gore Lisec. Ta stara pot ima poseben pomen, saj ni bila narejena za razgled, temveč za življenje, za hojo, za vsakdanjo povezanost med planinami in ljudmi. Prav zato ima planina še danes tisti občutek pristnosti, ki ga ni mogoče ustvariti na novo. Včasih je dovolj, da človek stopi na staro stezo in že zasliši odmev vseh, ki so tu hodili pred njim.
Najvišje ležeča Zgornja Poljana je najbolj ravninska in hkrati najbolj odprta proti nebu. Tu se planina pokaže v svoji najlepši, skoraj slikarski podobi. Mehki pašniki, raztreseni ledeniški balvani, široki pogledi in bogato gorsko cvetje ustvarjajo podobo, ki se dolgo zadržuje v spominu. Poleti se travniki obarvajo z raznovrstnimi in tudi redkimi gorskimi rastlinami, zato ima območje tudi urejen botanični vrt, ki lepo dopolnjuje naravno bogastvo planine. Nič ni vsiljivo, vse je umirjeno in prav zato toliko lepše. V takem okolju človek hitro opazi, kako tanko je ravnotežje med pašnikom, kamenjem, cvetjem in gozdom.
Posebno poglavje planine Za Liscem je alpski pragozd med balvani in pod strmimi pobočji. Tam narava govori po svoje, brez naglice in brez človeških posegov. Veliki balvani se raztezajo južno pod Črno prstjo in zahodno ob celotni planini, med njimi pa se odpira svet, kjer se redko in dragoceno gorsko rastje prepleta s sencami in tišino. To je eden tistih prostorov, kjer človek začuti, da planina ni le travnik za živino, temveč tudi naravni laboratorij in zakladnica raznolikosti. Prav zaradi te mešanice pašnikov, balvanov, moren, pragozda in cvetja je planina tako posebna in drugačna od mnogih drugih.
Na planini stoji tudi Orožnova koča, pomemben mejnik slovenskega planinstva in prva planinska koča Slovenskega planinskega društva. Njena prisotnost daje kraju zgodovinsko težo in lep občutek povezanosti s prvimi časi organiziranega planinstva. Ko človek stoji ob koči in pogleda čez planino, se mu zdi, da ni prišel le na lep razgled, temveč v prostor, kjer se je nekoč začelo nekaj pomembnega. Orožnova koča tako ni samo stavba, ampak del zgodbe, ki traja že dolgo in jo planina še vedno nosi z dostojanstvom.
Planina Za Liscem je zato prostor, kjer se raznolikost ne kaže le v rastlinah in balvanih, temveč tudi v občutju. Nekje je mehka in zelena, drugje kamnita in zadržana, spet tretje delo stare poti, botaničnega vrta ali pragozda. Vse to skupaj ustvarja planino, ki jo je težko opisati z eno samo besedo. Morda je še najbolje reči, da je prijazna, bogata, zgodovinska in živa in prav zaradi tega človek od tod ne odnese le fotografij, temveč tudi občutek, da je stopil v prostor, kjer so gore še vedno malo bolj tihe, malo bolj resne in hkrati neizmerno lepe.
Planina Za Liscem je takšna planina, kjer se človek težko odloči, ali naj prej občuduje cvetje, balvane, stare sledi stanov ali pa kar ves razgled skupaj. Vsak del planine pripoveduje svojo zgodbo: Spodnja Poljana spominja na nekdanje planšarsko delo, Srednja Poljana s stoletno stezo povezuje ljudi in gore, Zgornja Poljana pa s svojimi pašniki, cvetjem in balvani pokaže, kako razkošna zna biti narava pod Črno prstjo. Posebno vrednost daje prostoru tudi alpski pragozd med balvani, kjer narava ostaja skoraj nedotaknjena in zato še bolj očarljiva.
Da planina danes še vedno živi v lepem redu, ima veliko zaslug oskrbnik Franci Beguš, ki že več kot desetletje vzorno skrbi na planini in v Orožnovi koči. Prav takšna skrb ohranja planino prijazno tako za planince kot za vse, ki iščejo mir, lepoto in kanček gorskega navdiha. Dodaten pečat življenju na planini daje tudi vsakoletni turni smuk na Velikonočni ponedeljek, letos že 21. Gregorinov turni smuk s Črne prsti, ki planino vsako leto znova poveže s športnim in družabnim duhom gora. Planina Za Liscem tako ostaja raznolika, živa in neponovljiva ter takšna, da jo človek z veseljem obišče in še raje o njej pripoveduje naprej.
Janez Pikon
