K članku objavljenem v Slovenskih novicah, 20.04.2004, na 4. strani Dan v novicah.
Naša objava istega je imela naslov So nedeljski maligani omagali gospo na poti s Kofc? »Pijano planinko zvlekli s Kofc«
Protestiram proti celostranskemu članku o reševanju (ali »vlačenju«) onemogle planinke. Kdo od nepopolnih ljudi se bo še upal poklicati na pomoč te reševalske angele, če ga bodo potem razpenjali po rumenih straneh slovenskega tiska? Cestni reševalci pomagajo takim in drugačnim, ne da bi jih osirali po časopisih, in tako naj delajo tudi gorski. Če so ponesrečenci hkrati še prekrškarji, jih obravnavata policija in sodna oblast, ne pa reševalci. Prav tako so odškodnine stvar sporazumov in sodstva. Pri tem so gorski reševalci amaterji, torej jih to delo veseli, materialne stroške jim pa krije država. Kaj naj bi oni terjali zdaj od ponesrečencev – razen hvaležnosti – si še predstavljati ne znam ali vsaj ne upam. Namen policijskih in vojaških helikopterjev je tudi reševanje. Če so poleg denarja, ki jim ga dajemo davkoplačevalci, upravičeni še do posebnega plačila, naj to izterjajo oni, ne pa gorski reševalci. Gorski reševalci imajo pravico terjati od države potrebno opremo, pokritje osebnih materialnih stroškov in nadomestilo izgubljenega zaslužka – pa nič več, od ponesrečencev pa sploh ne! In v slovenski, z alkoholom močno obremenjeni deželi posebej linčati nekoga, ki so mu morda tudi čustva pomagala k kozarcu preveč, je pa res licemersko. Popoln tako ni nihče. Tudi reševalci so bili že kdaj pijani, tudi reševalci so že »ponesrečili« kakega reševalca, zaradi površnosti so spravili v smrt tudi že kakega rešenca, pa jih ni nihče blatil po časopisih.
Reševalci so sposobni planinci, ki žele pomagati drugim planincem, ki se znajdejo v težavah. Lažni alarmi so bili vedno in seveda vzbujajo jezo – pa kaj? Celo kak gasilec je že kdaj kaj zažgal, da so imeli akcijo.
Država zna – če hoče – sama izračunati, kaj jo stane več in kaj manj. Štiri ali pet izmenska helikopterska ekipa za reševanje povsod, amaterski reševalci pa v akcijo le po potrebi (obširnejša iskanja, plezanje v slabem vremenu itd.) – kot je marsikje drugod po Alpah – ob obveznem zavarovanju ali plačevanju bi bila morda zanjo boljša rešitev. Ali pa za nas planince in reševalce tudi? Sedanji sistem za zdaj ustreza vsem, sicer bi ga tisti, ki imajo v rokah škarje in platno, že spremenili.
V hribe hodimo za zabavo – zadnji in najvišji gospodarski prostor so ovčji pašniki, zato naj se stvar tudi tako obravnava. Ponesrečencev pa ne vlačimo z gora – le nosimo in vozimo jih, zato naj jih tudi ne vlačimo v časopise. Tam so pomembne novice, »vlačenje« pa ne.
Tone Škarja,
Mengeš 23.04.2004
