ledeniki razkrivajo skrito zgodovino onesnaženja
V zadnjih letih se je v Alpah izrisala nova, prikrita fronta okoljskih sprememb. Ne gre za spektakularne podore, ne za razpoke v ledenikih ali za suše, ki jih vidimo s prostim očesom. Gre za nekaj veliko bolj neoprijemljivega, a zato nič manj zaskrbljujočega: prisotnost per- in polifluoroalkilnih snovi (PFAS) v visokogorskih vodnih sistemih. Te t. i. »večne kemikalije« so zaradi svoje izjemne obstojnosti postale globalni simbol industrijskega odtisa, ki prodira tudi tja, kjer bi pričakovali največjo čistost.
Eden najnovejših primerov prihaja z južnega pobočja Monte Rose, kjer se pod ledenikom Lys razteza svet, ki ga alpinisti poznajo po tišini, raziskovalci pa po izjemni občutljivosti na spremembe. Prav tu so meritve Greenpeace Italija, opravljene jeseni 2024 in poleti 2025, razkrile prisotnost PFAS v talilnih vodah ledenika, v jezeru Lys in v istoimenskem potoku.
Kaj so pokazale meritve?
Koncentracije PFAS so se gibale med 1,87 in 3,08 ng/l, kar je primerljivo z drugimi visokogorskimi območji v Alpah. Najpogosteje zaznana spojina je bila PFBA, kratkoverižni PFAS, ki se pogosto pojavlja kot razgradni produkt daljših in bolj znanih spojin, kot je PFOA, ki ga je Mednarodna agencija za raziskave raka uvrstila med verjetne rakotvorne snovi.
Čeprav so te vrednosti nizke v primerjavi z industrijsko onesnaženimi območji, je njihova prisotnost v visokogorskem okolju jasen znak širšega problema: PFAS so dosegli tudi najbolj oddaljene in navidez nedotaknjene predele Alp.
Ledeniki kot arhivi onesnaženja
Pri Greenpeace Italija – PFAS, analisi di Greenpeace rivelano la presenza di queste sostanze anche sul Monte Rosa opozarjajo, da ledeniki delujejo kot okoljski arhivi. V desetletjih so v svoj led ujeli sledi atmosferskega onesnaženja, ki se je v Evropi širilo z industrijo, prometom in potrošniškimi izdelki. Ko se ledeniki zaradi podnebnih sprememb krčijo, se ta »zamrznjena zgodovina« začne sproščati v vodne sisteme.
To ni osamljen primer. Podobne koncentracije PFAS so bile izmerjene v švicarskih jezerih Macun, medtem ko so drugod po Alpah in Apeninih vrednosti nižje, a še vedno zaznavne. Vse to kaže na regionalni vzorec, ki presega lokalne vire in kaže na širšo, atmosfersko razpršeno kontaminacijo.
Zakaj je to pomembno?
PFAS so izjemno obstojne kemikalije, ki se v okolju skoraj ne razgrajujejo. V vodi se premikajo na velike razdalje, v organizmih pa se lahko kopičijo. Njihova prisotnost v visokogorskih vodah odpira več vprašanj: Kako hitro se bodo PFAS sproščali iz ledenikov v prihodnjih desetletjih? Kako se bodo razporedili po alpskih rekah, jezerih in vodonosnikih? Kakšen vpliv bo to imelo na ekosisteme in na vire pitne vode v dolinah?
Čeprav so izmerjene koncentracije nizke, je pomembno razumeti, da PFAS delujejo kumulativno. Njihova prisotnost v visokogorskih vodah je opozorilo, da se onesnaženje ne ustavi na mejah, ne na nadmorski višini in ne na ledeniških pragovih.
Monte Rosa kot simbol širše zgodbe
Monte Rosa je v alpinistični kulturi simbol veličine, v znanstveni pa postaja simbol krhkosti. Ledenik Lys, ki se umika iz leta v leto, zdaj razkriva tudi nevidne sledi industrijske dobe. To je zgodba, ki presega okoljsko statistiko — je zgodba o tem, kako globoko v naravne sisteme je prodrla sodobna civilizacija.
PFAS v talilnih vodah Monte Rose niso le podatek v tabeli. So opomin, da se moramo vprašati, kakšen svet zapuščamo v ledenikih prihodnosti, in ali bomo znali pravočasno prepoznati, da se zgodovina onesnaženja ne piše le v tovarnah in mestih, temveč tudi v najtišjih kotičkih Alp.
Kemikalije PFAS zdaj uradno del monitoringa pitne vode v EU
Z uveljavitvijo prenovljene Direktive o pitni vodi morajo države članice EU po novem spremljati prisotnost PFAS v pitni vodi in ukrepati ob preseganjih koncentracij.
PFAS (“večne kemikalije”) so zelo obstojne sintetične spojine, ki se v okolju – še posebej v vodah – skoraj ne razgrajujejo. Kljub večnamenski rabi (lepila, teflon, šminke, vodoodporen material) so izrazito škodljive za nas.
Zato nas veseli, da PFAS postajajo del rednega monitoringa po vsej EU, podatki pa bodo bolj primerljivi in dostopni javnosti. Do sedaj se namreč stanje na tem področju ni spremljalo.
Kje lahko podatke vidimo že danes?
Del informacij o virih PFAS in izmerjenih koncentracijah je zbral projekt Forever Pollution Project. Interaktivni zemljevid je dostopen tukaj: https://pdh.cnrs.fr/en/map/ V Sloveniji imamo nekaj podatkov na voljo na Krki pri Novem mestu in v Savi na Dolenjskem.
Cianobakterije niso neposredno povezane s PFAS spojinami, a skupna točka je zdravje vodnih ekosistemov. Dolgotrajno kemično onesnaženje zmanjšuje odpornost voda in povečuje pritiske na ekološko ravnovesje – kar je pomembno tudi za procese, povezane s cvetenji mikroorganizmov.
Več podatkov pomeni več možnosti, da zaščitimo vire pitne vode – pravočasno. Vsekakor pa bi bilo poleg dostopnosti podatkov potrebno predvsem skrbeti za zniževanje onesnaženosti že na samem izvoru.
