Kako (do)povedati odločevalcem, da njihovo početje ni vsem všeč

Če bi želeli odločevalcem dopovedati, da olimpijski projekt Milano–Cortina ni sprejet z navdušenjem, bi morali začeti pri tistem, kar Luca Rota v svojih zapisih počne zelo dobro: govori iz pozicije skrbi, ne iz pozicije jeze.
Odločevalci, ki se v »demokraciji« pojavljajo vse bolj pogosto kot prvovrstni samodržci (v bistvu imajo tudi bistveno manj odgovornosti), pogosto slišijo kritike kot napad, ne kot opozorilo ali drugo mnenje. Zato je treba poudariti, da nezadovoljstvo ni usmerjeno proti športu, proti tekmovalcem ali proti ideji olimpijskih iger, temveč proti načinu upravljanja, ki je odmaknjen od realnosti ljudi, ki v teh dolinah živijo.

Treba je povedati, da se ljudje (iz prizadetega okolja) ne pritožujejo zato, ker bi bili proti razvoju, temveč zato, ker vidijo, da razvoj poteka brez njih, mimo njih in pogosto na njihov račun. Da se ne jezijo zgolj zaradi gradbišč, temveč zaradi občutka, da so postali kulisa za projekt, ki ga ne obvladujejo več niti tisti, ki ga vodijo.

Rota opozarja, da je največja težava prav to: pomanjkanje odgovornosti. Ko se enkrat prižgejo reflektorji, se vsi slikajo ob logotipih. Ko se reflektorji ugasnejo, ostanejo prazne obljube, nedokončani projekti, dolgovi in pokrajina, ki bo posledice nosila desetletja.
Odločevalcem je treba povedati, da ljudje niso slepi. Vidijo, da je bila priložnost, ki bi lahko povezala regije, okrepila lokalne skupnosti in ustvarila dolgoročno korist, spremenjena v zmedo, improvizacijo in politično prelaganje odgovornosti.
In treba je dodati še nekaj, kar Rota poudarja zelo jasno: kritika ni izraz sovraštva, temveč izraz skrbi. Skrbi za gore, za doline, za skupnosti, za prihodnost.

Če bi želeli odločevalcem poslati sporočilo, bi bilo to sporočilo, preprosto: »Ne gre za to, da smo proti olimpijskim igram. Gre za to, da smo proti temu, da se z našimi gorami ravna kot z odrom, ki ga je po predstavi mogoče razstaviti in pozabiti.«
In če bi želeli, da nas slišijo, bi morali dodati še to: »Ko se bodo kamere ugasnile, bomo tukaj ostali mi. In prav zato imamo pravico, da povemo, da nam vaše odločitve niso všeč — ne zato, ker bi bili proti napredku, temveč zato, ker v tem, kar počnete, ne vidimo napredka, temveč izgubo.«
To je ton, ki ga odločevalci težje ignorirajo.
Ker ne govori iz jeze, temveč iz odgovornosti.
In odgovornost je jezik, ki bi ga morali razumeti.

Kaj vse je Luca Rota napisal ob in zaradi »teh iger brez razumnih meja« – olimpijskih iger, ki so se začele, pa najdete na njegovem blogu pod oznako Olimpi …