Poletje se je prevesilo, prihaja jesen – (ne nujno) najlepši čas. Počasi bo treba pomisliti na zimo. Kaj bo ta letos prinesla kot presenečenje se bo ponovil lanskoletni oktober in potem dokaj mirna, kar se snežni plazov tiče zima. O tem in onem z gorskim reševalcem.
Kako se danes, z nekaj distance, spominjate otroštva v Pragi v času sovjetske okupacije in občutka, da je prihodnost nekje drugje?
»Največja razlika v primerjavi z današnjim življenjem je bila možnost – oziroma nemožnost – potovanja. Za večino tujih držav smo potrebovali dovoljenje. Danes se lahko odločimo, da gremo plezat ali smučat v hribe v drugi državi, in to že naslednji dan uresničimo. Edina ovira je vreme, zdravje ali fizična pripravljenost. V otroštvu smo lahko na tak način potovali le v Tatre. Tudi občutek, da je prihodnost nekje drugje, ni bil enostaven. Ko sva se z ženo preselila v Slovenijo, je bila to lahka odločitev – kadarkoli bi se lahko vrnila. V času mojega otroštva pa je takšna odločitev pomenila enosmerno vozovnico.«
Kaj je bil tisti notranji impulz, ki Vas je iz velikega mesta potegnil v naravo in kasneje v gore?
»Že od otroštva sem se bolje počutil v hribih. Zaradi omejitev so to bili češki hribi – Krkonoše, Jizerske hory ali Šumava. Že takrat sem sanjal, da se bom, ko bom ‘veliki fant’, preselil v hribe. Življenje me je pripeljalo v Slovenijo, kamor sem bil službeno poslan za dve leti. Z ženo Hano sva se zaljubila v slovenske gore, našla sva dobre prijatelje in se odločila, da želiva tukaj živeti. To je bilo pred več kot dvajsetimi leti.«
Kako ste doživeli prve stike s slovensko gorsko skupnostjo in kako ste se vključili v delo GRS?
»V Slovenijo sva se selila, ko je bila žena noseča, kar je določalo aktivnosti, ki sva jih lahko počela v hribih. Jaz sem iskal družbo za ture. V službi sem dobil nekaj kontaktov, v Šenčurju pa sem spoznal alpiniste, ki so bili pripravljeni ‘peljati Čeha v hribe’. Tako sem se povezal z alpinisti iz Kranja in Škofje Loke. Kasneje sem se vpisal v alpinistično šolo. Veliko kolegov, s katerimi sem plezal ali smučal, je bilo gorskih reševalcev ali bodočih reševalcev. Ne vem natančno, kdaj se je rodila ideja, da se pridružim GRS, a leta 2014 sem to storil.«
Komisija za plazove pri Gorski reševalni zvezi Slovenije se je razdelila na dva dela — na komisijo za reševalne pse in komisijo za plazove. Zakaj je prišlo do ločitve in kaj to pomeni za razvoj stroke?
»Reševanje v plazovih je bilo zgodovinsko del komisije, kjer so bili vodniki reševalnih psov usposobljeni za iskanje v snežnih plazovih, reševalci brez psov pa za tehnike reševanja in preventivo. Skupini imata različne specifike. Vodniki psov sodelujejo tudi pri iskalnih akcijah v kopnih razmerah, njihovo izobraževanje je obsežno. Enako velja za šolanje reševalnih tehnik. Zaradi obsežnosti je Mednarodno združenje gorskih reševalnih služb IKAR že leta 2004 razdelilo komisijo na dva dela. V Sloveniji smo to formalno uvedli letos z novim mandatom. Komisija za plazove je del strokovne komisije GRZS, ki združuje vse strokovne komisije. Sodelujemo z mnogimi zunanjimi strokovnjaki – IKAR, evropskimi plazovnimi službami, EAWS ter v Sloveniji z ARSO.«
Kako vidite svojo vlogo v tem bolj specializiranem sistemu?
»Vloga Komisije za plazove je izobraževanje članov GRZS, posodabljanje tehnik reševanja po najnovejših ICAR standardih, obveščanje javnosti, sodelovanje pri oblikovanju standardov ter povezovanje z evropskimi reševalnimi službami. Pomembno je tudi sodelovanje s službami, ki pripravljajo plazovne biltene, kot sta ARSO in EAWS.«
Kje so danes največje vrzeli v slovenskem plazovnem znanju in organizaciji?
»Znanje slovenskih gorskih reševalcev je na zelo visoki ravni. Izobraževanje novih reševalcev in inštruktorjev je kompleksno. Že pred razdelitvijo komisije smo aktivno sodelovali s tujimi plazovnimi službami. Največji izziv je čas, ki ga prostovoljci lahko namenimo GRS. Ločeni komisiji bosta lahko več časa posvetili razvoju svojih strok.«
Kako gledate na zapuščino Pavleta Šegule?
»Pavle Šegula je osrednja osebnost slovenskega plazoslovja. Od njegovih časov se je veliko spremenilo. Letni pregledi in statistika nesreč so pomembni za preventivo, izobraževanje in izboljšanje standardov. Menim, da je pomembno nadaljevati njegovo delo, prilagojeno sodobnim procesom in mednarodnemu okolju.«
Se je na področju katastra plazov in podatkov kaj premaknilo?
»Podatki so še vedno razpršeni, a veliko se je spremenilo. O registru podatkov na svetovni ravni razpravljamo v IKARju. V Evropi določene podatke zbira EAWS.«
Ali bo Komisija za plazove nadaljevala Pavletovo delo?
»Da. Prednostno bomo delali na sistematizaciji znanja za reševalce, na ozaveščanju javnosti in preventivi – tudi v sodelovanju s planinskimi mediji.«
Kako Vam kot fiziku znanstveno razumevanje snega pomaga pri terenskem delu?
»Fizika mi pomaga razumeti spremembe v snežni odeji, ki jih povzročajo vreme, veter, temperaturne razlike in sončno sevanje. Lažje ocenim, kako bo vreme vplivalo na stabilnost snežne odeje in s tem na nevarnost.«
Pišete nov priročnik o plazovih. Kaj bo njegova vsebina?
»Priročnik ne pišem sam. S Komisijo za reševalne tehnike posodabljamo priročnik za vse reševalne tehnike – letne in zimske. Komisija za plazove posodablja del, ki se nanaša na reševanje v plazovih.«
S kom sodelujete pri pripravi priročnika?
»Sodelujemo s tujimi in domačimi strokovnjaki. Zimski del bo skladen s priporočili ICAR Avalanche Commission. Sodelovali smo tudi z ARSO.«
Kako ocenjujete raven znanja o plazovih med reševalci in turnimi smučarji?
»Vsak reševalec mora opraviti izpit iz letnih in zimskih tehnik. Znanje preverja izpitna komisija GRZS, kar zagotavlja visoko raven. Pri turnih smučarjih je odvisno od izobraževanja v PZS in alpinističnih odsekih. Tečaj ni dovolj – znanje je treba obnavljati. Hitrost iskanja je ključna. V prihodnji sezoni bomo izvedli raziskavo med obiskovalci zimskih gora.«
Katere trende opažate v zadnjih letih?
»Opažamo vremenske spremembe: več ekstremov, več lokalnih padavin, hitrejše temperaturne spremembe. Plazovni bilteni so zdaj bolj lokalizirani. Pomembno je, da se ne zanašamo samo na bilten, ampak znamo oceniti tveganje na terenu.«
Plaz na Toscu že jeseni je pokazal podaljšanje sezone. Ali se moramo pripraviti na nove tipe tveganj?
»Da. Videli smo veliko količino snega v kratkem času, ki se je hitro stalil. Hitre vremenske spremembe bodo verjetno pogostejše. Vremenska napoved in opozorila ARSO so ključna pri načrtovanju tur.«
Kdo bi moral voditi kataster plazov?
»To je vprašanje, ki ga moramo uskladiti z vsemi udeleženci.«
Kako ocenjujete sodelovanje med institucijami?
»GRZS sodeluje predvsem z ARSO. Upam, da bo Komisija za plazove sodelovanje še okrepila – največji potencial vidim v ozaveščanju javnosti.«
Bi bila smiselna ustanovitev specializirane knjižnice plazovne literature?
»Plazovna literatura je specifična in namenjena ozkemu krogu. Javnost danes informacije pridobiva prek spleta. Večina literature je v angleščini ali nemščini, kar omejuje dostop. Knjige Pavleta Šegule so dostopne v knjižnicah.«
Kje najbolj zaostajamo za alpskimi državami?
»Ne bi rekel, da zaostajamo. Razlika je predvsem v številu ljudi, ki se s plazovi ukvarjajo profesionalno.«
Kaj se pripravlja na področju obveščanja javnosti?
»Velika sprememba je bila posodobitev plazovnega biltena ARSO, ki je zdaj usklajen z alpskimi državami. EAWS pripravlja dodatne posodobitve, da bo bilten bolj razumljiv.«
Ali bo GRZS razvila enoten sistem opozoril?
»GRZS bo sodelovala z EAWS in drugimi, da bodo opozorila razumljiva rekreativcem. Noben sistem pa ne more nadomestiti praktičnega znanja.«
Kako pomembna je preventiva?
»Zelo pomembna. Na tem področju ne delamo dovolj, a verjamem, da se bo v prihodnosti veliko več vlagalo v preventivo.«
Kako vidite vlogo družbenih omrežij?
»Razmere se hitro spreminjajo. Informacije na družbenih omrežjih so lahko koristne ali zavajajoče. Vedno je treba preveriti vir, starost informacije, vremensko napoved, plazovni bilten in razmere na terenu.«
Kako usklajujete prostovoljno delo, družino, službo in gore?
»Težko. Brez podpore družine tega ne bi mogel početi. Na srečo ima žena podobne hobije in razume moje delo. Včasih je težko, ko je lepo vreme za turo, isti vikend pa je izobraževanje GRS.«
Kaj Vam pomeni Češka koča in stoletno češko‑slovensko prijateljstvo?
»Češko kočo je zgradila češka podružnica Slovenskega planinskega društva, predhodnica PZS. To pomeni, da so bili Čehi in Slovenci povezani v gorah že pred stoletjem. Ko smo se preselili v Slovenijo, smo pogosto obiskovali Jezersko in se z otrokoma povzpeli proti koči. Lepota tega kraja me vedno znova prevzame.«
Kaj si želite doseči v mandatu predsednika Komisije za plazove?
»Prioriteta je kakovostno izobraževanje in vpeljevanje najnovejših standardov. Pomembno je sodelovanje z IKAR, izboljšanje obveščanja javnosti ter boljša predstavitev poslanstva GRS. Pri tem lahko pomaga tudi vaš portal.«
Spraševal je Boris Štupar
