Asfalt, ki načrtno »ubija« kraj za krajem v planinah: Prokoško jezero kot (še eno) svarilo Balkana

Od nostalgije do potrošništva

Množični turizem je postal globalni fenomen, a v gorah ima posledice, ki so bolj vidne, bolj boleče in bolj trajne. Tam, kjer je bila nekoč tišina, se danes sliši hrup motorjev. Tam, kjer je bila pot, je danes cesta. Tam, kjer je bil kraj, je danes — kot pravi Mustafa Mujo Ćutahija (Hiking Mustafa Mujo Cutahija) — »samo zadnji ekser u mrtvačkom sanduku.«
Njegove besede o Prokoškem jezeru so ostre, a natančne: »Što je bilo biser bilo je to je kraj!!! Prokoško jezero put od Fojnice asfaltiran priroda nikad bliža (nažalost). Asfaltirani put je samo zadnji ekser u mrtvačkom sanduku!«
In Branka Grizelj nadaljuje še bolj brezkompromisno: »Biser prirode ‘Prokoško jezero’ je već odavno mrtav… uništen bespravnom izgradnjom ‘koliba’, a samo jezero je pretvoreno u jednu veliku septičku jamu… Gospode Bože, oprosti im, jer njihova djeca i unuci im neće oprostiti.«
Njune besede niso pretiravanje. So diagnoza.

Prokoško jezero, led(e)niški biser na 1.636 metrih nadmorske višine, je bilo leta 2005 razglašeno za spomenik narave III. kategorije. Dom endemičnega alpskega pupka (Triturus alpestris reiseri) je veljalo za eno najdragocenejših naravnih območij Bosne in Hercegovine.
Toda leta 2026 je prišel prelomni trenutek: asfaltirana je bila celotna cesta od Fojnice do jezera. Po podatkih lokalnih medijev je asfaltiranih 8 km od Tovarišta do Vlaške ravni, nato še 4 km do jezera, zadnji del širok komaj tri metre .
S tem je jezero postalo dostopnejše kot kadarkoli. In prav tu se začne sprememba.

Že prvi dan po asfaltiranju je bil zabeležen znatno večji obisk, čeprav je bil delovni dan. Med vikendom so se pojavile prve velike gneče, ki so se nadaljevale skozi sezono.
Vstop v območje je postal plačljiv: 3 KM za domače, 6 KM za tuje obiskovalce, parkiranje 15–20 KM, kampiranje 20–30 KM.
Cene so sprožile burne razprave, a ključno vprašanje je drugo: Ali bo ta denar dejansko namenjen zaščiti jezera? Lokalni prebivalci dvomijo, strokovnjaki opozarjajo na pomanjkanje transparentnosti.
Prokoško jezero se že leta sooča s širjenjem kolib, neurejeno vodooskrbo, pomanjkanjem sanitarne infrastrukture, kopičenjem odpadkov, prekomernim prometom, poletnim padcem naravnega dotoka vode.
Asfalt je le pospešil proces, ki je že potekal.
Asfalt ni samo material. Je simbol, ki ga opazujemo tudi drugje na Balkanu (Krvavec, Velika Planina, Golte, itd). Ko pride asfalt, pridejo avtomobili. Ko pridejo avtomobili, pridejo množice. Ko pridejo množice, pridejo trgovci, kolibe, gostilne, parkirišča, quad vozila, hrup, smeti, kanalizacija.
In kraj izgubi svojo identiteto.
To se je sedaj zgodilo na Prokoškem jezeru. To se dogaja na Kravici. To se dogaja v Durmitorju, na Jahorini, na Bjelašnici, na Vranici, v Tatrah, v Dolomitih, v Julijcih.
Gorski kraji ne umrejo naenkrat. Umrejo počasi — z vsakim metrom nove ceste, z vsakim parkiriščem, z vsako kolibo, ki »ni problem, saj je samo ena«.
Kaj nas čaka, če se ne ustavimo?
Prokoško jezero je bilo nekoč »Gorsko oko« Bosne in Hercegovine. Danes je — kot pravi Branka Grizelj — spomenik človeškemu pohlepu.

Prokoško jezero ne tako zelo daleč nazaj – leta 1969, …

PN