Dragemu Petru v slovo, 2. november 2023
Danes se poslavljamo od dragega očeta, dedka, brata, strica, prijatelja in spoštovanega kolega Petra Mucka. Pred tremi leti smo vodarji in vodarke skupaj z njegovo družino in prijatelji proslavljali njegovih čilih 90 let. In ob tej častitljivi obletnici smo v reviji Slovenski vodar zapisali kako ponosni smo na svojega vedrega, nagajivega in hudomušnega Petra. Ki poleg tega, da je spoštljiv strokovnjak inženir, tudi piše pesmi, knjige, igra na harmoniko in aktivno sooblikuje družbeno življenje. Ponosno smo s Petrom povsem do zadnjega še vedno sooblikovali nove ideje pri urejanju slovenskih rek in razmišljali o ekoloških vidikih njenega varstva. Peter nas je s svojim zgledom vedno učil spoštljivega obravnavanja velike moči vode. Tudi letošnje poplave in njene posledice je Peter redno spremljal in o njih razpravljal. Vedno je bil na tekočem z vsem dogajanjem, predvsem pa nas je povezal z modrostmi in izkušnjami vodarjev pred nami.
Peter je vodarsko strokovno pot začel na Kamniški Bistrici že leta 1947. Bil je projektant in operativni vodja del. Uvedel je veliko inovativnih rešitev na vodnogospodarskih objektih. Kasneje je operativno dejavnost prepustil mlajšim sodelavcem in se posvetil projektivni in študijski dejavnosti. Delal je na vodnogospodarskih osnovah za posamezna porečja in za celo Slovenijo. Iskal je rešitve za zadrževanje vode, in med drugim zasnoval idejo o zadrževalniku na Drtijščiči. Ves čas se je strokovno izpopolnjeval, in med drugim bral tudi tuje strokovne revije. Uredil si je strokovno knjižnico, v kateri so tudi zelo stare knjige njegovega deda, ki se je veliko ukvarjal tudi z vodarskimi deli. Z vedno novimi znanji, izkušnjami in inovativnim pristopom je tako Peter postal en izmed prvih vodarjev, ki je razmišljal tudi o ekoloških elementih urejanja voda. Koncipiral in izdelal je pilotne projekte sonaravnih ureditev vodotokov in renaturacij v Sloveniji. Tako je n.pr. razvil konceptualne rešitve sonaravnega urejana Glinščice, Gradaščice, Logaščice, Loškega potoka, Kamniške Bistrice, Rače, Savskih mrtvic, Ledave in Mislinje. Peter se je upokojil leta 1990, vendar se je še naprej udejstvoval v vodarstvu. Razvijal je metodologije določanja ekološko sprejemljivega pretoka, sonačrtoval ribje steze in različne sonaravne vodarske objekte in ureditve na rekah.
Peter je bil ljubitelj gora in glasbe. Kot glasbenik je dolga leta izvajal večerne nastope tudi kot solo ansambel za zabavno in plesno glasbo. Tudi vodarjem in vodarkam je na strokovnem izletu po reki Kolpi, po celodnevnem raftanju igral pozno v noč. In ob praznovanju svojega 90. leta je zaigral na harmoniko.
Peter je bil legenda slovenskega alpinizma, saj je že od mladih nog zahajal v hribe. Napisal je veliko člankov o gorništvu. Letos je pri Planinski zvezi Slovenije izšla tudi njegova knjiga »Spomini starega alpinista« s svojevrstno zgodovinsko vrednostjo. Peter v njej na pozitiven, samoironičen in nasploh s humorjem prežet način pripoveduje o življenju mladega alpinista povojnega časa, ko se alpinistične opreme ni dalo kar kupiti in je bilo potrebne veliko iznajdljivosti.
Njegov pripovedovalski talent pa se je udejanjal tudi v pisanju skoraj stolet dolgega urejanja reke Save, kjer je zbral in uredil spomine svojih vodarskih predhodnikov. Zapis predstavlja pomembno tehnično dediščino urejanja vodnega prostora in razvoja naselij ob reki Savi od Tacna proti Litiji. Vendar ne le naravotehnične, Peter je pisal tudi leposlovne zgodbe in pravljice. Letošnjo pomlad, ko sem ga obiskala v njegovem domu v Zaborštu, mi je podaril knjigo o deklici, ki je jedla samo bukovo listje in je sčasoma tudi sama postala bukev. Knjigo je Peter izdal v samozaložbi, ilustracije pa mu je zrisala njegova vnukinja Zala. Lepe, nežne ilustracije deklice, ki je iz lista v list knjige postajala vedno bolj sivolična, saj se je spreminjala v bukev. Zgodbica nas nazorno povleče v svet narave, v svet mističnih drevesnih bitij, ki nas gledajo, opazujejo in imajo dušo. Tak je bil naš Peter. Umetnik in inženir. Ustvarjalec svežih in ekološko učinkovitih rešitev na vodah, popisovalec jezov na reki Kolpi, mrtvic reke Save in ribjih zavetišč na reki Mislinji. Opazovalec poškodb na vodnih objektih in kreator novih ter boljših vodarskih rešitev. Odgovoren in resen kolega ter hudomušen in zabaven prijatelj, šaljiv pripovedovalec in pisatelj anekdot, zapisanih z bistroumnim jezikom. In bil je oče hčerki Desi ter dedek njenim trem hčerkam.
Bil je ponosen na vas, draga Desa in vnukinje, Iza, Urška in Zala. In mi smo ponosni, da smo ga imeli v svojih vodarskih vrstah. Hvala dragi Peter za vse. S Teboj v srcu živimo še naprej in gradimo na Tvoji dediščini znanja, vedenja in veselja do življenja.
Lidija Globevnik
Predsednica DVS
Zbornik 34. Mišičev vodarski dan (PDF)
