Slovenski alpinizem 2001
Cordillera Huayhuash, Cordillera Blanca
Člani odprave: Viktor Mlinar, Tomaž Žerovnik, Matic Jošt, Jure Oblak, Aritza Monasterio (Peru).
Cordillera Blanca
– Huamshraju (5434 m), CORRE CAMINOS, 05. 8. 2001, Tomaž Žerovnik, Bruce A. Gordon (ZDA), VI, 230 m, 2, 30 ure. Prvenstvena smer.
– Caraz de Santa Cruz (Caraz 2 – 6020 m), jugovzhodna stena, FISHER-WARFIELD-SHELDRAKE, VARIANTA MLINAR-JOŠT, 03. 8. 2001, Viktor Mlinar in Matic Jošt, V, 4 M, 700 m (varianta 300 m), 6 ur do zahodnega grebena, cela tura 16 ur.
Cordillera Huayhuash
– Siula Grande (6356 m), NOCHES DE »JUERGA«, 15. – 18. 7. 2001, Matic Jošt, Viktor Mlinar, Tomaž Žerovnik, Aritza Monasterio VI, 6 (AI 4, WI 3-6, M5-M7), 1000 m, 30 ur. Prvenstvena smer.
– Tocllaraju (6032 m), severozahodni greben BRECHT-SCHWEIZER, 28. 6. 2001, Matic Jošt, Viktor Mlinar, Tomaž Žerovnik, led, sneg, 50°-75°, 600 m, 4 ure.
17. 6. Odhod iz Brnika
18. 6. Huaraz
20. 6. Jezero Chorup (4300 m). Zvečer postavijo šotore in prespijo. Ponoči sneži.
21.6. Tomaž in Matic se po pobočjih nad jezerom povzpneta do višine 4500 metrov. Vsi se do večera vrnejo v Huaraz.
23. 6. Vožnja in hoja na Pastorurri (5200 m), kjer so plezali po serakih. Viki in Matic sta prespala na vrhu, Tomaž in Jure pa sta se vrnila v Huaraz.
24. 6. Tudi Viki in Matic se vrneta v Huaraz.
26. 6. Za zadnji aklimatizacijski vzpon so izbrali normalno smer na Tocllaraju (6032 m). Iz Huaraza so se odpravili v dolino Ishince do koče (4350 m), kjer so postavili šotore.
27. 6. Zjutraj so se počasi odpravili proti mestu, načrtovanem za višinski tabor (5100 m). Po približno štirih urah hoje so postavili šotore.
28. 6. Zbudili so se ob dveh. Matičeve težave z želodcem so se nadaljevale, Jure pa se je zaradi težav z zobom odpovedal vzponu. Ob 4 h so štartali, ob 8 h so bili že na vrhu Tocllaraja (6032 m).
29. 6. Vrnitev v Huaraz.
30. 6. – 02. 7. Končne priprave na odhod v Cordillero Huayhuash.
Cordillera Huayhuash
03. 7. Zapustijo Huaraz in se z avtobusom odpeljejo v Chiquian.
04. 7. do 06. 7. Pohod proti bazi, ki jo postavijo pol ure hoda pred laguno Sharapococho na 4300 m.
08. 7. Viktor, Tomaž, Aritza in Matic se odpravijo proti hribu. Na koncu zoprne morene pripravijo depo z opremo (4900 m). Dodobra si ogledajo steno. Vreme je lepo.
09. 7. Počitek. Naredijo načrt. Ledenik pod steno je zelo zahteven, zato se odločijo, da bodo pod steno postavili šotor in vanj znosili vso opremo ter hrano.
10. 7. Vsi zapustijo bazo in s težkimi nahrbtniki odidejo postavljat šotor pod steno. Popoldne jim uspe postaviti šotor pod steno (5200 m) in v njem prespati. Iz baze do šotora je približno šest ur hoje. Vreme je lepo, popoldan pooblačitve brez padavin.
11. 7. Zjutraj najprej sestopijo do depoja opreme in do šotora pod steno prinesejo še preostalo opremo. Nato sestopijo v bazo. Vreme je lepo, popoldan pooblačitve brez padavin.
12. 7. – 13. 7. Počitek
14. 7. Odhod na hrib. Po moreni in ledeniku se odpravijo pod steno. Viktor in Tomaž se odpravita v steno. Krajna poč izgleda zelo čudno, zato nameravata čeznjo napeti vrv. Viktor spleza zelo zahteven začetek smeri. Uvodni previs zahteva nekaj dry toolinga, prestop v snežno gobo in nadaljevanje po strmem ledu do prvih skal (ocena: škotska 8). Tu zavrta svedrovec, fiksira vrv in se spusti nazaj v vznožje. Prvih 55 metrov stene je preplezanih. Prespijo v šotoru pod steno. Vreme je lepo.
15. 7. Začnejo v temi, pomaga pa jim vrv od včeraj. Taktika je naslednja: prvi dan plezata spredaj Viki in Tomaž, nato pa se bodo zamenjali. Bivak so si zamislili nekako na polovici stene in upajo, da bodo dosegli to mesto. Ko ob 12.30 posije v steno sonce, začne po steni padati led in kamenje. Nekako uidejo vsem izstrelkom. Postane jim jasno, da bodo bivakirali malo nižje, kot so si zamislili. Zelo neudoben bivak (5800 m). Vreme lepo.
16. 7. Zjutraj se spustijo za okoli 40 metrov, ker je nadaljevanje skozi snežne gobe nemogoče. Po treh raztežajih je nadaljevanje težko. Matic v skalo zavrta svedrovec in se spusti nazaj na varno stojišče pod previsno skalo. Uvidijo, da ne morejo preplezati težkega nadaljevanja, preden bo v steno posijalo sonce. Odločijo se, da v strm led izkopljejo polico za bivak.
17. 7. Začnejo zgodaj. Prva naveza pleza brez nahrbtnikov, druga naveza pa nosi dva nahrbtnika. Spalne vreče, bivak vreče in odvečno hrano so pustili na bivaku. Viktor z prečko poišče prehod na greben in ob 17.30 so na robu stene. Do vrha Siule Grande jih loči 50 metrov višinske razlike. Bivak si uredijo v luknjah, ki nastanejo na zgornji strani opasti.
18. 7. Ob 4. uri začne snežiti. Ob pol petih začnejo sestopati. Spuščajo se po vrvi v glavnem po smeri vzpona, nekajkrat bolj naravnost. Naredijo 21 spustov: 13 na ledne vijake, tri na svedrovce, enkrat na navadna klina, štiri na snežne sablje. Sneži brez prestanka, zato jih vseskozi zasipajo plaziči svežega snega. Ob 14.30 so pod steno.
19. 7. Zjutraj sestopijo v bazo
22. 7. – 23. 7. Baza – Cajatambo
24. 7. – 25. 7. Vožnja Cajatambo – Huaraz.
Vzponi v Cordilleri Blanci po vrnitvi iz Huayhuasha.
02. 8. Matic in Viktor se odpravita v dolino Paron. Njun cilj je Caraz 2. Caraz- Laguna Paron. Po štirih urah hoje dosežeta moreno ledenika pod hribom. Na 4900 metrih si uredita bivak.
03. 8. Ob 2.30 uri štartata iz bivaka. Odločita se, da vstopita v smer Fisher-Warfield-Sheldrake v južni steni. Smer je bila preplezana leta 1986, ocenjena je z TD+, visoka 700 metrov. Prvi plezalci so zaradi slabega vremena smer zaključili na vzhodnem grebenu približno 300 metrov pod vrhom in sestopili nazaj po smeri. Za vzpon in spust so potrebovali tri dni. Spodnji lažji del smeri plezata nenavezana v idealnih razmerah. Nekako na polovici smeri se navežeta. Preplezata kombiniran raztežaj naklonine 80° in nadaljujeta po strmem ledenem žlebu. Razmere se slabšajo in zadnji trije raztežaji po nekakšnem snežnem razu, okrašenem z snežnimi gobami, jima vzamejo kar štiri ure. Še nadaljnje štiri ure po vzhodnem grebenu potrebujeta, da ob dveh popoldne dosežeta vrh.
Sestopita po smeri prvopristopnikov – smer po jugovzhodnem grebenu in po južni steni (Koch-Huber, 1955). Dvakrat se spustita po vrvi čez navpičen skok v zgornjem delu in čez ogromno previsno krajno poč. Tudi na drugi strani gore je ledenik zelo razgiban in z iskanjem prehodov preko ledeniških razpok jima do večera uspe sestopiti do bivaka.
04. 8. Sestopita do lagune Paron in prispeta v Huaraz. Tomaž je plezal v zahodni steni Huamashraju (5434 m). Skupaj z soplezalcem Brucem sta se zjutraj odpravila iz Huaraza. Po štirih urah pristopa sta vstopila v centralni del zahodne stene in preplezala pet raztežajev dolgo prvenstveno smer. Težave se gibljejo v okviru 5. in 6. stopnje, varovanje pa sta urejala izključno z zatiči in metulji. Skala v smeri je izvrstna. Sestopila sta z spuščanjem po vrvi. Do večera sta se vrnila v Huaraz.
06. 8. Huaraz – Lima.
07. 8. Lima – Frankfurt – Brnik.
– – – –
Cordillera Blanca
– Chorup, JZ stena QUAZIMONDO, 11. 7. 2001, Janez Gramc, Igor Korošec, IV, M3 +,400 m, 4 ure.
Dostop do smeri poteka po ledeniku, ki ga prečiš in nadaljuješ do skrajno desne stene, kjer se smer začne. Smer sledi ozkim snežnim in lednim trakovom.
– – – –
Cordillera Blanca
– Huandoy Sur (6160 m), NO FIESTA HOY DIA, 04. 7. 2001, Pavle Kozjek, VI, M5-6, skala do VI, 1000 m, 7 ur.
Pavle Kozjek je v solo vzponu preplezal novo smer v tisočmetrski severni steni. Njegova peta prvenstvena smer v velikih stenah andskih šesttisočakov (Huascaran, Chopicalqui, Chacraraju, Huandoy) je hkrati njegov najtežji solo vzpon v lednih stenah.
Po prvotnih načrtih naj bi Pavle vstopil v steno s soplezalcem Urbanom Golobom, ki pa se je moral vzponu iz zdravstvenih razlogov tik pred zdajci odpovedati. Težave v skali v osrednjem delu stene so dosegale šesto stopnjo (večino skale je plezal s cepini: M5-6), v ledu pa je ključno mesto gledalo čez navpičnico. Prav ledeni žlebovi tik pod vrhom so bili največji problem smeri, svoje pa je dodalo tudi nestabilno vreme z meglo in občasnim sneženjem. Pavle je vrh dosegel nekaj pred 13. uro, nato pa ga je čakal še enako dolg sestop po nekoliko lažji Francoski smeri (Astier, 1979) v isti steni. Zaradi mraza in slabega vremena na vrhu je dobil tudi nekaj lažjih ozeblin, ki pa niso pustile trajnejših posledic.
– – – –
Cordillera Blanca
La Esfinge
29. junij – 11. september, Tanja Rojs, Andrej Grmovšek, Aleksandra Voglar
– La Esfinge (5325m), MECHE TAQ INTI, 26. 7. 2001, Andrej Grmovšek, (Tanja Rojs in Aleksandra Voglar), 7b, obl. 7a Tanja 6c, A0.
12. 8. 2001, prosta ponovitev
– Artensonraju (6025m), JV SMER, avgust 2001, Aleksandra Voglar, D
– La Esfinge (5325m), ROUTE ’85, 14. – 15. 8. 2001, Andrej Grmovšek (N.P. 7a), Tanja Rojs (6b, A0), 750 m.
– La Esfinge (5325m), CRUZ DEL SUR, 18. – 20. 8. 2001, Andrej Grmovšek, (Tanja Rojs), 7b, 800 m.
Andrej je vse raztežaje razen drugega preplezal prosto na pogled, Tanja pa težave do 7a+, A0. Prva ponovitev smeri
29. 6. Prihod v Limo, Peru. Najprej so se podali na aklimatizacijo v Cordillero Negro. Po prespani noči nad 4000 metri so se naslednji dan podali na aklimatizacijski vrh Vallunaraju (5686 m). S kombijem so se peljali do 4300 metrov, potem pa peš do baze na 4900 metrih. Tam so prespali, naslednji dan pa se odpravili na vrh. Andrej je iz vrha smučal.
11.7. Caraz in vožnja do jezera Paron. S štirimi nosači do baze pod Sfingo.
12. 7. Transport opreme pod steno. Odločijo se za prosto linijo v levem, najdaljšem delu. Smer bodo speljali levo od Cruz del Sur in desno od Route ’87 (druga smer Špancev v tej steni). Andrej prepleza prvi raztežaj.
13. 7. Drugi dan plezanja.
15. 7. Tretji dan plezanja. Po pritrjeni vrvi do prvega varovališča. Andrej dokonča zanimiv drugi raztežaj. Priplezajo do začetka petega raztežaja in se spustijo dol. Ob spustu si v prečnici Andrej poškoduje levo peto.
17. 7. Andrejeva noga ni nič boljša in ne more plezati. Po pritrjenih vrveh do police se v steno odpravi ženska naveza. Pritrdita vrvi in se spustita v bazo.
21.7. Sandra in Tanja se po pritrjenih vrveh povzpneta do konca in opremita še vse manjkajoče raztežaje.
23. 7. Dostop pod steno.
24. 7. Vstanejo ob treh in uro kasneje že žimarijo. Ob 7. uri so na koncu pritrjenih vrvi. Vreme je slabo, zato se odločijo za sestop.
25. 7. Nasnežilo je nekaj centimetrov snega, stena je vsa mokra, vreme pa malenkost boljše.
26. 7. Spet vstopijo v smer, ob 6.30 so že na koncu fiksov. Ob 12.30 so na vrhu. V raztežajih so zavrtali devet svedrovcev, na varovališčih pa 13. Po smeri Cruz del Sur se ob vrvi spustijo do police.
28. 7. Odhod v dolino.
10. 8. Sandra je odletela domov.
12. 8. Do popoldneva Andrej in Tanja prosto preplezata prvih sedem raztežajev do police, ki še niso bili v celoti preplezani prosto.
Ocene prostega ponavljanja po raztežajih v spodnjem delu smeri so: 1.R: 6c, 60 m (R/ X!); 2.R: 7b, 60 m; 3.R: 6c+, 60 m; 4.R: 6c+, 60 m; 5.R: III, 20 m; 6.R: 6c, 60 m; 7.R: 7a, 60 m
14. 8.: Dopoldan vstopita v Route ’85, klasično smer stene. V štirih urah preplezata prvih sedem raztežajev in pritrdita vrvi. Andrej na pogled prepleza tudi najtežji raztežaj. Spustita se in prespita v bivaku pod steno.
15. 8.: Že pred zoro žimarita in začneta plezati s soncem. Po petih urah plezanja sta na vrhu Sfinge.
18. 8.: Vstopita v Cruz del sur. Po treh urah plezanja se po pritrjenih vrveh spustita pod steno. Prespita v šotoru pod steno.
19. 8.: Žimarita prve tri raztežaje. Nadaljujeta s plezanjem in preplezata še naslednjih pet raztežajev.
20. 8.: Že ob 4.30 pričneta z žimarjenjem. Zgornjih osem raztežajev je lažjih. Preplezata jih prosto. Ob 11.30 sta na vrhu. Opravila sta prvo ponovitev smeri Cruz del Sur. Andrejev komentar: “Smer je zelo lepa. Če pa želim biti objektiven do svojega vzpona, moram povedati, da ocene, ki sta jih podala prva plezalca, niso realne. Smer je malenkost težja od naše Meche taq inti, plezanje v slednji pa je bolj resno in psihično zahtevnejše”.
22. 8.: Povratek v Huaraz.
28. 8.- 10. 9.: Huaraz, Lima, Cusco, Puno, Arequipa, Lima.
11.9.: Brnik
– – – –
Artesonraju, Huascaran
19. 6. – 27. 7. 2001
Člani: Miha Habjan, Luka Komidar, Nina Kopčavar, Matej Kovačič, Janez Peterlin, Tilen Praper, Primož Vrhovnik
– Artensoraju (6025 m), JV stena, 03. 7. 2001, Miha Habjan, Nina Kopčavar, Matej Kovačič, Tilen Praper, 45-70 stopinj, 1000 m, 10 ur.
19. 6. Odpotujejo z Brnika.
22. 6. Na Pisco se povzpnejo Miha, Janez, Matej in Nina.
26. 6. Luka je prišel do višine 5000 metrov, Tilen pa je na 5700 metrih in 50 metrov pod vrhom Pisca zaradi poslabšanja vremena obrnil. Miha, Janez, Nina in Matej so se vrnili izpod vrha Chopicalquija (6354 m). Zaradi nemogočih razmer so obrnili malo pod vrhom.
02. 7. Opravili so razgledno turo po ledeniku pod Artesonrajom.
03. 7. Odpravili so se v JV steno Artesonraja. Začeli so ob polnoči in po desetih urah bili na vrhu. Luka in Janez sta ostala v baznem taboru.
05. 7. Odpravili so se v Z steno Paron Grande (5600 m, 45, mestoma 80 stopinj), kjer pa jih je 300 metrov pod vrhom zaustavila ledeniška razpoka. Vrnitev v Huaraz.
10. 7. Odhod iz Huaraza proti Huascaranu.
11. 7. Tabor 1
13. 7. Krenili so proti vrhu. Nina je zaradi mraza obrnila. Na vrh so prišli ob devetih zjutraj in takoj začeli sestopati. Primož je z vrha smučal.
14. 7. Huraz.
27. 7. Prihod domov.
– – – –
Cordillera Blanca, Cordillera Huayhuash
Trajanje: 22. 6. – 25. 7. 2001
Člana: Irena Mrak, Matej Mejovšek
– Sarapo (6127 m), JZ stena, ANDREJEVA SMER, 17. – 18. 7. 2001, Irena Mrak, Matej Mejovšek, V, 5, 900 m, 15 ur. Smer sta posvetila Andreju Zamanu. Smer se zaključi na grebenu sto višinskih metrov pod vrhom.
– Trapecio (5660 m), ŽIVLJENJE JE LEPO, 10. 7. 2001, Matej Mejovšek, Irena Mrak, IV, 3+, 400 m, 5 ur.
Za aklimatizacijo sta v dolini Cayesh preplezala smer v severozahodni steni Milpocraju (5300 m). Za 500 metrov visoko smer, strmo do 80 stopinj sta porabila šest ur, za celotno turo iz baze na višini 4300 metrov pa enajst. Sestopila sta nazaj po smeri in po ledeniku v dolino. V isti dolini sta opravila še nekaj aklimatizacijskih tur na vrhove do višine 5200 m. Po vrnitvi v Huaraz sta se odpravila v Cordillero Huayhuash, kjer sta preplezala dve smeri.
Največje težave v Andrejevi smeri so v vstopnem delu, kjer sta plezala po lednih odstavkih naklonine 90°. V nadaljevanju je bila naklonina od 60 do 80°, težave pa so po nekaj raztežajih ponovno narasle. Sledil je raztežaj srednje zahtevnega kombiniranega plezanja in nadaljevanje po strmem poledenelem grebenu. Štiri raztežaje smeri po grebenu sta plezala ponoči in plezanje zaključila v seraku, ki jima je na višini 5760 metrov ponudil neudobno zatočišče.
Naslednji dan sta preplezala še tri težje raztežaje po desni strani seraka. Že okoli četrte ure zjutraj je pričelo snežiti, sneženje pa je iz ure v uro postajalo močnejše. Okoli enajste ure dopoldan sta prišla na položnejše snežišče, ki vodi proti vrhu stene. Vzpon sta zaradi močnega sneženja zaključila na južnem grebenu (5980 m) in se pričela spuščati nazaj po smeri na ledenik. Spuščala sta se vse do trde teme, potem pa si pod steno izkopala snežno luknjo, v kateri sta počakala na izboljšanje vremena. Po izredno mrzli noči sta se zjutraj spustila do šotora (4900 m), kjer sta si po dveh dneh lakote (zatajil je kuhalnik) privoščila prvi obrok hrane. Do večera sta se srečno spustila preko pokončne stene (plezanje do IV+) v bazni tabor ob Laguni Condorcocha na višini 4300 metrov.
Dober teden pred vzponom v Sarapu sta opravila še prvenstven vzpon v južni steni Trapecia. Zanj sta potrebovala dobrih pet ur. Velik problem v smeri je predstavljal vršni greben, ki ga je prekrival velik serak. Nazaj na ledenik sta sestopila po smeri. V smeri sta predvsem v položnejših delih imela slabše razmere. Smer je predstavljala predvsem odlično pripravo za jugozahodno steno Sarapa.
