Po zdrsu ledenika in nanosa podrte gore v Švici je prizadeta dolina Lötschental še vedno pod izjemno napetostjo. Vendar pa voda, ki se je nabrala za ruševinami, počasi začenja odtekati – kar zmanjšuje tveganje za nastanek novega masnega toka
Vas Blatten je pokopana pod blatom, kamenjem in ledom. Toda tudi prebivalci bolj oddaljenih spodnjih krajev so zelo zaskrbljeni. Novinar Morgenposta Daniel Weidmann jih je obiskal in povprašal o dogodku.
Karl Ritter stoji na robu – in še vedno ne more verjeti. Zraven njega, na izhodu iz majhnega mesta Wiler, so cesto blokirale sile civilne zaščite in gasilcev. Tudi Ritter, njegova žena Maria in pes Bonni ne smejo naprej. Le nekaj kilometrov stran se skozi sicer idilično dolino Lötschental razteza rjava blatna gmota. V sredo se je odlomil ledenik in pod tonami ruševin pokopal vas. »Blattna ni več,« je slišati pretresene prebivalce švicarskega kantona Valais.
Zrušitev ledenika Birch je v sredo uničila vas Blatten. Do sedaj so evakuirali skupno 365 ljudi, vključno s prebivalci Blattna. Ene pogrešane osebe ne iščejo več.
Ritterjeva in njuna psička Bonni sta v sredo na lastne oči doživela grozljiv dogodek. »V najslabšem trenutku sem bil pred hišo« pravi mož, ki od svojega rojstva pred 76 leti živi v Wilerju – le tri kilometre od Blattna. Ravno je hotel s psom na sprehod, ko je zaslišal glasen pok. Sledila je »ogromna bomba materiala«. Ali kot je rekla gospa Maria: »Proti moji kuhinji se je bližal zid.« Zemlja se je stresla. Par primerja trenutek, ko so se zemeljske mase zgrudile po dolini, z gobastim oblakom atomske bombe.
»Ko stopnja nevarnosti pade z 10 na 9, si ne moremo oddahniti. Oddahnemo si, ko stopnja nevarnosti pade na 2 ali 3. To bo trajalo še nekaj časa. Razmere so nekoliko mirnejše, vendar nevarnosti ostajajo in moramo biti izjemno pozorni,« je povedal uradni geolog kantona Valais Raphaël Mayoraz.
»Pričakovalo se je, vendar ne tako veliko,« pravi Karl Ritter. Seveda so se bali, je povedala njegova tudi žena Marija. In to je opazno še dva dni po zemeljskem plazu v skupnostih pod Blattnom. Zemeljske mase, ki jih je mogoče s prostim očesom videti od izhoda Wilerja navzgor po dolini, tvorijo naravni jez. Reka Lonza je več kot en dan poplavljala novo kotlino z vodo. Zato so se pojavile skrbi, da bi lahko novi namočen jez popustil in bi mase lahko poplavile kraje, kot je Wiler.
Vendar se je sprva majhen curek, ki vijuga dolvodno ob cestni zapornici, povečal in voda odteka. Po mnenju strokovnjakov se je zgodil najboljši možen scenarij, ko voda počasi teče čez zajezitev, namesto da bi ga prebila. Odgovorni v kantonu Valais so se zato odločil, da ne bodo evakuirali še prizadetih skupnosti. Kljub temu vojska nadzoruje dostop do Lötschentala. Civilna zaščita in gasilci pa patruljirajo vso noč. S helikopterjem pa iz zraka nadzorujejo območje proti Blattnu.
Zdaj, ko je jasno, da se Ritterjevima zaenkrat ni treba več treba bati za svoj dom, pa vseeno življenje vse bolj otežuje obdelava čustev. Vedno znova poudarjajo, da tragedija ni prizadela njih – temveč prebivalce Blattna. Odgovorno in solidarno so pomagali pri namestitvi prizadetih v Wilerju.
Jasno pa je, da Karla Ritterja ne mučijo le njegovi razdejani sosedje, temveč tudi izguba vasi. Opisuje se kot napol Blattenec, ker je leta kot poštar povezoval obe vasi. Kot vodnik lavinskih psov za pomoč pri nesrečah se je že v mladosti ukvarjal z reševanjem v plazovih. A česa takega še ni doživel. Od tragedije v sredo prihaja vsak dan in si ogleduje zemeljske gmote na koncu doline. Znova in znova začne opisovati svoje notranje življenje z besedami: »Občutki – so preprosto neoprijemljivi.«
