Jutro, 12. avgust 1925 – dLib.si
Prelepo nedeljsko jutro je bilo, ko je dobil Ratitovec dne 9. avgusta svojo, z velikim trudom in požrtvovalnostjo zgrajeno kočo. Gora, večini planincev dosedaj skoraj neznana, je razgrnila vse svoje čare ter jih presenetila z najdivnejšim razgledom na celo Triglavsko pogorje, ki je zablestelo v oranžasti luči sončnega vzhoda, razveselila z prijetnim zvončkanjem na vrhu pasočih se čred, z netežavnimi, dobro markiranimi poti iz vseh strani s svojo krasno floro med travo cvetočih očnic in murk in z zadnjimi, nežnordečimi glavicami sleča ali ravša.
Pravi narodni praznik je postala otvoritev te koče. Kakor na božjo pot so romali planinci iz vseh krajev Slovenije skupaj s kmetskimi fanti in brhkimi dekleti selške doline na planoto, kjer stoji kakih 15 metrov pod najvišjo točko. Gladkim vrhom, prijzna, vili podobna Krekova koča, ta dan vsa v zastavah. Okna in sliko dr. Kreka so okrasila s planinskim cvetjem podlonška dekleta.
Na pragu pozdravlja došle goste tajnik selške podružnice, vladni svetnik dr. Andrejka, katerega požrtvovalnosti in energiji se imamo zahvaliti, da se je oživotvorila misel, ki jo je sam pokojni dr. Krek večkrat poudarjal — postaviti tu gori planinsko postojanko in zavetišče.
Že ob šestih zjutraj je bilo na stotine ljudi na vrhu, od vseh strani — iz Sorice in Zalega loga. Iz Danj in Toske, iz Bistrice in Nomenja, iz Soteske in Dražgoš, iz Krope in Železnikov, iz Podnarta in Škofje Loke so prihiteli domačini k tej v resnični ljudski slavnosti. Tudi Ljubljana, ki je po svojem trgovstvu in obrtništvu v veliki meri z številnimi in dragocenimi darili omogočila opremo Krekove koče, se je v zelo lepem številu odzvala. Opazili smo med gosti predsednika Slov. plan. društva dr. Tominška z odborniki dr. Tičarjem in A. Hrovatinom, predsednika Zveze za tujski promet dvornega svetnika dr. Marna, vseučiliškega profesorja dr. Metoda Dolenca. gradb. nadsvetnika ing. Skaberneta, ravnatelja Strojnih tovarn in livarn ing. Bonceljna s soprogo, zastopnika društva »Soče», prof. Breliha. ravnatelja Šumija s soprogo, ravnatelja M. Berceta in Erzina, miz. podjetnika Pusta z rodbino itd. itd.
Pa tudi bratske podružnice jeseniška, kranjska in mariborska so poslale svoje zastopnike v osebah gospodov Koritnika, Mavra in Zupančiča. Vsa ta pestra množica planincev in domačinov, ki je narastla okoli 10. ure že daleko čez 600 oseb se je utaborila okoli koče, ki je bila seveda premajhna za tak naval. Bila je krasna slika, gledati to vrvenje na tem veselem in prostranem vrhu.
Okoli enajste ure je zadonel zvon. ki ga je darovala Krekovi koči Kranjska industrijska družba ter vabil vernike k službi božji, menda prvič, odkar gleda mogočni Ratitovc v selško dolino.
Po končani službi božji povzame g. Anton Pfajfar, župnik na Dragošah, star prijatelj pokojnega dr. Kreka in sedanji predsednik selške podružnice SPD besedo k otvoritvi. Pozdravi vse navzoče goste, se spominja planinca dr. Kreka, ki mu je bil Ratitovc najljubša gora in si je vedno želel tu gori koče. Omenja, da se je Krekova koča zamogla zgraditi le ob požrtvovalnosti dobrotnikov iz cele selške doline, pa tudi iz drugih krajev Slovenije, posebno iz Ljubljane, Jesenic, Krope in Trbovelj, zahvali se posebno torkarskim upravičencem, ki so svet podružnici radevolje odstopili za nizko ceno ter izroči kočo, proseč za njo božjega blagoslova, njenemu lepemu namenu z besedami »Slava dr. Kreku«.
Na to se je prof. Dolenc, nekdanji učenec in prijatelj dr. Kreka v četrt uro trajajočem dovršenem govoru spominjal dr. Kreka, ki je bil slovenskemu narodu nepozaben in nenadomesten voditelj, učitelj in dobrotnik, »dober in potreben ko domači kruh«. Iz teh prelepih krajev je vzrastel Krekov rod in kakor je Blegaš ovekovečen po poljanskem rojaku dr. Ivanu Tavčarju, tako je Ratitovec po selškem rojaku dr. Janezu Kreku. Planinci in domačini, ki ste danes prišli na to krasno gora, Vas je vabil klic dr. Kreka, da kakor on spoznate in uživate lepoto svoje domovine, da jo vzljubite in da postanete vredni teh kremenitih, neomajnih gora, ki kipe v nebo kakor v vroči molitvi za svoj rod. »Ko bomo narod iz granita, vžari nam zarja zmagovita z goré, z goré, — te prelepe in globoke besede dr. Krekove je odbor selške podružnice postavil pod napisno tablo Krekove koče. Ko gledamo v solnčni zarji od tu na velik kos naše zemlje, kjer prebiva od davnine naš rod, ki pa je z umetnimi črtami odtrgan od živega telesa Slovenije, sklenemo, da bomo narod iz granita in da je ni sile, ki bi nam potem branila, združiti to, kar je in kar bo ostalo naše. Podružničnemu odboru, posebno njenemu neumornemu tajniku dr. Andrejki pa vsa čast in zahvala, da je dr. Krekovem spominu in nam podarila to lično nad vse prijazno in udobno kočo.
Govorili so na to še dr. Andrejka, ki je podal kratko zgodovino gradbe, se ponovno zahvalil vsem dobrotnikom, ki jih ne more osebno omeniti, ker jih je toliko, da bi jih moral naštevati cele pol ure, poudarjal svoje veselje nad tem, da se smisel za turistiko in za delovanje planinskega društva v selški dolini širi tudi med domačim prebivalstvom, kar kaže današnja ogromna udeležba, ter želel, da bi misli in ideje, ki jih je imel navdušeni planinec dr. Krek o turistiki, prešle ravno po Krekovi koči v najširše sloje. Naj bo ta koča tudi svojo vrste spomenik nepozabnemu dr. Kreku, čigar sestro Cilko s posebnim veseljem pozdravlja, saj bo danes spoznala, da dr. Kreka »naš rod nikdar ne bo pozabil«.
K besedi so se oglasili še dvorni svetnik dr . Marn kot predsednik Zveze za tujski promet, ter povdarjal, da je s posebnim veseljem prišel na otvoritev te koče, ki rekel bi naravnost odpira vrata prekrasnemu, dosedaj nepoznanemu svetu — selško dolino od Škofje Loke preko Selc in Železnikov in Zalega loga do Sorice, krajev, ki imajo vse pogoje, da vzcvete v njih preko turizma letoviški in tujski promet. Tudi on izreka vso priznanje in zahvala delavni selški podružnici, ki jo je »Zveza« z vso močjo podpirala in jo še bode.
Predsednik Slovenskega planinskega društva dr. Tominšek je omenil težkoče s katerimi se je morala boriti selška podružnica in ki so bile vzrok, da se je koča cela tri leta gradila. Osrednji odbor je sprva pomagal, a ker so tudi na njega vplivale izredno težavne financielne zahteve povojnega časa, je napotil podružnico, naj si išče pomoči v lastnem okrožju selške doline. Kakor priča današnja lična stavba, se ji je to tudi posrečilo. Izreka priznanje predsedniku g. župniku Pfajfarju, da se mu je posrečilo, po delavnih odbornikih dovršiti vendarle enkrat to stavbo, ki je kakor rad prizna, ena naših najlepših postojank.
Po prisrčnih pozdravih ki jih je izročil g. realčni ravnatelj Zupančič iz Maribora posestrimi selški podružnici v imena mariborske podružnice, sta se še gg. prof. Brelih in dr. Tičar spominjala nekdaj naših koč na Poreznu, odnosno na Vršiču, ki so sedaj v tuji lasti: a zato smo dobili v Krekovi koči novo stavbo, ki pozdravlja v večerni zarji naše brate tam preko ter jim oznanja, da pride za temno nočjo zlata svoboda.
S temi govori je bil oficielen del slavnosti končan. Razvila se je lepa in neprisiljena planinska zabava, ki je potekla v nekaljeni harmoniji in katere ne pozabi nikdo, ki se je je udeležil. Le prehitro je potekel za odhod planincev na razne strani določeni čas — pa tudi izvrstna kapljica, ki jo je točil odbor selske podružnice. Le težko smo se ločili od te prelepe gore in njenega ljubkega zavetišča, kojega poset vsem planincem najtopleje priporočamo.
