Slovenske novice, 02. avgust 2022
VRHUNSKI DOSEŽKI
Prve medalje podelili na olimpijskih igrah v Chamonixu leta 1924. Po drugi svetovni vojni so jih ukinili, a sta jo 1988. izjemoma dobila Reinhold Messner in Jerzy Kukuczka.
Alpinist starega kova bi poslal v najgloblji krog Dantejevega pekla tistega, ki bi si drznil alpiniste zmerjati s športniki; najmanj, kar bi ga doletelo ob takšni zmotni oznaki, bi bila opazka, da nima pojma o alpinizmu.
Čeprav bi bilo sicer mogoče alpinistom pripisati vse značilnosti, ki krasijo olimpijske športnike, bi izzivalci prepadnih gorskih sten vendarle vztrajali, da je alpinizem nekaj več kot šport, saj to ni tekmovanje s komer koli ali čemer koli, kar je na očeh vseh, ampak najgloblje spogledovanje s prvobitno naravo.
Njega dni, ni še tako dolgo od tedaj, uradnih alpinističnih tekmovanj ni bilo. Seveda pa so se kot na vsakem področju tudi v hribih, med katerimi slovenski niso bili izjema, bíli za prvenstvo hudi spopadi, pri nas med slovenskimi in avstrijskimi, se pravi nemško govorečimi plezalci. Uradno nagrad in medalj za zmagovalce ni bilo, rezultat pa je za vse večne čase zapisan v kronikah.
Za vzpon na Everest
Čeprav bi bila za pravoverne alpiniste primerjava njihove dejavnosti z nogometom, atletiko ali boksom enaka krščanskemu smrtnemu grehu, so v zgodovini olimpizma nekateri pravi, klasični alpinisti vendarle postali dobitniki olimpijskih kolajn. Pri tem ni šlo za športno plezanje, ki je na zadnji olimpijadi moderne dobe, v Tokiu, postalo uradna panoga; športno plezanje v dvorani, pravijo alpinisti, je šport, alpinizem v naravnem okolju pa je dejavnost, ki jo razumejo le v to posvečeni izbranci.
Toda nekateri vrhunski dosežki pravega alpinizma so bili že pred stoletjem tako odmevni, da je čisto pravi alpinizem postal olimpijski – šport. Ker pa se alpinizem ne dogaja na stadionih in pred množicami, torej na očeh javnosti, niti medalje za to dejavnost niso bile klasične, ampak so jih imenovali prix olympique d’alpinisme.
Prve alpinistične olimpijske medalje, se pravi medalje za alpinistične dosežke, so podelili leta 1924 na prvih zimskih olimpijskih igrah v Chamonixu. Prejeli so jih člani in šerpe britanske odprave na najvišjo goro sveta, na Mount Everest, leta 1922. Ob koncu tekmovanj je takratni predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja Pierre de Coubertin podelil posebno medaljo ekipi odprave, ki jo je vodil Charles Bruce in ki je na Everestu priplezala 8326 metrov visoko, kar je bil takrat svetovni višinski rekord.
Istega leta, ko so podelili prvo alpinistično olimpijsko medaljo, je bila na poti na najvišjo goro sveta že druga angleška odprava, katere člani bi bili gotovo olimpioniki, če bi jim bila sreča bolj naklonjena. Njen član Edward F. Norton je brez uporabe dodatnega kisika priplezal do dotlej rekordnih 8550 metrov visoko, George Mallory in Andrew Irvine pa sta dokazano priplezala 8600 metrov visoko, morda celo prišla na vrh, a se je za njima v naslednjih urah izgubila vsaka sled.
MOK si je premislil
Naslednjo alpinistično olimpijsko medaljo so podelili na olimpijskih igrah leta 1932 bratoma Toniju in Franzu Schmidtu, ki sta leto prej preplezala severno steno Matterhorna in s tem rešila prvega od zadnjih alpinističnih problemov Alp. Zadnjega od treh, za severno steno Grandes Jorasses še severno steno Eigerja, so po velikanskih žrtvah predvsem leta 1936 rešili šele šest let pozneje. A se je v tistih razmerah skoraj spodobilo, da so na olimpijadi v Berlinu leta 1936 podelili zlato alpinistično medaljo nemškima zakoncema Hettie in Güntherju Dyhrenfurthu, rojenima na Poljskem, za njune alpinistične in raziskovalne podvige v Karakorumu med letoma 1930 in 1934.
Septembra 1946 je Mednarodni olimpijski komite sicer opustil podeljevanje nagrad za alpinistične dosežke, a je potem še enkrat spremenil mnenje. Leta 1988 se je odločil podeliti olimpijski medalji za dosežke v alpinizmu Južnotirolcu Reinholdu Messnerju in Poljaku Jerzyju Kukuczki, ki sta kot prva priplezala na vrhove vseh 14 osemtisočakov, kolikor jih je na našem planetu.
Odstopil mu je kisikovo masko
Slovenski alpinisti, ki so v minulih desetletjih priplezali v vrh svetovnega alpinizma, so brez olimpijske medalje za svoje dosežke. Klasični alpinisti bi tako in tako rekli, da so na olimpijskih igrah za najboljše dosežke nagrajeni športniki, kar sami niso, to pa seveda pomeni, da je olimpijska zmagovalka Janja Garnbret športna plezalka in ne alpinistka, kar seveda drži. Je pa Planinska zveza Slovenije (PZS), katere člani so alpinisti, od leta 2002 članica Olimpijskega komiteja Slovenije (OKS) – Združenja športnih zvez, za kar ima nemajhne zasluge takratni predsednik PZS Franci Ekar, ki je postal ob včlanitvi v OKS celo podpredsednik slovenskega olimpijskega komiteja. Od takrat dalje bi se torej lahko za alpinistične olimpijske medalje, če bi jih še podeljevali, potegovali tudi slovenski alpinisti.
Pred tem in odtlej bi bila vrsta slovenskih alpinističnih olimpijskih kandidatov kar dolga. Najbrž bi bil med prvimi, ki bi se pojavil na tem seznamu, Marjan Manfreda – Marjon, ki je leta 1975 nenavezan plezal v navezi s Stanetom Belakom – Šraufom proti vrhu 8463 metrov visokega himalajskega orjaka Makaluja. Nekaj ur pod vrhom je Šraufu odpovedala kisikova maska, Marjon je bil prepričan, da si starejši kolega bolj zasluži vrh kot on, dal mu je svojo masko in sklenil brez nje nadaljevati pot, dokler bo pač šlo. In je šlo do vrha. Bil je prvi človek na svetu, ki je brez uporabe dodatnega kisika prišel na vrh osemtisočmetrske gore. Če bi mu podelili olimpijsko medaljo, bi se zanjo seveda zahvalil, v isti sapi pa dejal: »Saj ne bi bilo treba!«
Marjan Raztresen
