V teh dneh številni novinarji povzemajo podatke, ki jih servirajo vremenarji, o velikem številu trd(n)ih delcev in onesnaženju zraka zaradi kurjenja. Seveda novinarji (kot tudi drugi, odvisni od jasli) v teh časih ne smejo predstavljati velikih onesnaževalcev in se (kot ostali) spravljajo (le) na neboglene, … Če pogledamo »blišč,« ob katerem vsi zamižijo, je le nekaj tednov pred začetkom zimskih olimpijskih iger Milano–Cortina 2026 v javnost prišel podatek, ki razgalja paradoks sodobnih zimskih spektaklov: za izvedbo tekmovanj bo treba proizvesti 24 milijona kubičnih metrov umetnega snega. To je volumen, primerljiv s Keopsovo piramido – 200 metrov visoko in s 190-metrsko osnovo.
Če si to skušamo predstavljati v prostoru: kot bi celoten ta ledeni kolos zdrobili in raztrosili po progah v Cortini, Bormiu, Livignu in Teseru. V enem samem mesecu.
Sneg iz elektrike in potokov
Umetni sneg ni čarovnija, temveč industrijski proces. Za vsak kubični meter ga je treba porabiti: 0,7 kWh elektrike, 0,5 m³ vode.
Za olimpijski obseg to pomeni: 1,68 GWh električne energije, 1.200.000 m³ vode – približno toliko, kot letno porabi mesto velikosti Sondria ali Domodossola.
Voda bo večinoma odvzeta iz gorskih potokov, kar pomeni neposreden poseg v občutljive vodne ekosisteme. Vračanje vode v obliki snega ni nikoli popolno: del izhlapi, del se zadrži v tleh, del se vrne prepozno, ko so vodni organizmi že utrpeli stres.
Emisije: od nič do 504 ton CO₂
Organizatorji obljubljajo, da bo elektrika za zasneževanje 100‑odstotno obnovljiva. Če bo to držalo, bo ogljični odtis zasneževanja 0 ton CO₂.
Če pa bo uporabljen običajni italijanski energetski miks, ki vključuje fosilna goriva, bi emisije znašale:
504 ton CO₂, kar je približno toliko kot 84 potovanj okoli sveta z avtomobilom.
To je le en segment celotnega okoljskega odtisa iger.
Sneg kot simbol širšega problema
Umetni sneg je le najbolj vidna plast zgodbe. Pod njo se skriva celoten ekosistem vplivov: množična mobilnost športnikov, ekip, gledalcev, gradnja in širitev infrastrukture, logistika, oskrba, odpadki, dolgoročni vplivi na gorska okolja, ki so že pod pritiskom podnebnih sprememb.
Ko se osredotočimo samo na sneg, vidimo le vrh ledene gore. Celotna slika pa razkriva, da so »igre brez meja« pogosto igre brez okvirov, brez občutka za prostor, ki jih gosti.
Če želimo razumeti resnično trajnost takšnih dogodkov, moramo poleg ekonomskih bilanc začeti voditi tudi podnebne bilance. Ne le za sneg, temveč za celoten sistem, ki ga takšni mega‑dogodki sprožijo. Šele ko bomo imeli pogum pogledati celoto, bomo lahko rekli, ali so igre res praznik športa — ali pa le še ena epizoda v dolgi zgodbi izčrpavanja gorskega sveta.
