Delo, sobotna priloga, 21. maj 1977
Poštni predal 29
Odmevi na: “Verni ljudje nočemo biti nergači”
Delo, 6. maja 1977
O primeru Breithorn je bilo že veliko rečenega in le zato, ker je iz množice mnenj in informacij težko izluščiti bistvo problema, bom poskusil zadevo osvetliti z ostro, ne pa tudi slepečo lučjo.
Najbolj kvalificiran udeleženec v planinskem smislu tega izleta je bil gorski reševalec. Gorski reševalec je privilegirana osebnost: ima značko ter uživa čast in ugled, ki sta posledici amaterskega, težkega in včasih nevarnega družbeno koristnega dela tudi vseh drugih gorskih reševalcev v preteklosti in sedanjosti. Njim je najprej odgovoren po napisanih in nenapisanih pravilih, da ohranja in povečuje sposobnost in ugled njihove organizacije. Z vidnejšimi položaji je pač tako, da poleg časti in ugleda prinašajo tudi odgovornost, pa če nam je to všeč ali ne. Vsak gorski reševalec je dolžan ne le reševati, morda še bolj preprečevati. Če je v skupini manj kvalificiranih planincev, je on njihov moralni vodja, nanj se nehote zanašajo, on je tisti, ki ima jo mora imeti prvo besedo pri opremi, vzponu, varnosti, pri vsem torej, kar zagotavlja varno vrnitev. Vseeno je, če je vodja ali samo zadnji udeleženec: odgovoren je! Ta reševalec je postal odgovoren tisti trenutek, ko je privolil v udeležbo, zaradi zaupanja v znanje in izkušenost, ki ju ta naziv pooseblja. Vse dobro ravnanje pozneje nič ne pomaga: napako je napravil takrat, ko je šel zraven, pa razen svoje udeležbe ni prispeval še vsega drugega, kar bi ta izlet naredilo relativno varen.
Hvaliti se z relativnim uspehom izleta (98%), ni pošteno: ta izlet bi bil katastrofa, tudi če bi vsi prišli nazaj. Odgovornost mora pomeniti resnično odgovornost: široko in nedeljivo. Kdor kakega dela ne zna dobro opraviti, se ga ne sme lotiti, če je od tega odvisna tudi varnost drugih. Ne gre za sekanje glav po hitrem postopku, vendar obravnava po častnem kodeksu (preiskava – razprava – ukrep) ne more čakati ugotavljanja kazenske odgovornosti. Pred kazenskim zakonikom smo vsi občani enako odgovorni, pred našimi pravili in načeli pa samo mi, reševalci. Za ukrepanje so odgovorni njegovi tovariši reševalci, njegova organizacija. Za primer, za preventivo.
Problem tega izleta pa je seveda tudi širši problem planinske organizacije. Vedeti je treba, da ni bil ta izlet nobena izjema, da je bilo tako »organiziranih izletov« že precej, vendar s srečnejšim koncem. Taki smo: smučišča smo si izbrali za eno od meril prestiža in tod smo videti najbogatejši Evropejci. Poceni priti »skozi« v inozemstvu, je za Slovenca vrednostni dosežek, pa naj bo to v tržaških in trbiških »štacunah« ali pa pri izletih v Alpe. Pravim izletih, kajti podvige nezavarovanih in pogosto slabo vodenih skupin planincev je težko imenovati vzpone. Na resne alpske vrhove se v kolonah za enega ali dva avtobusa vzpenjajo ljudje, ki so si izkušnje nabirali na naših, z markiranimi in zavarovanimi potmi prepreženih hribih, kjer tudi potrebnih in manj potrebnih koč ne manjka (potrebno je vse, na kar se navadiš!). Sicer pa: če bi bilo na Breithornu lepo vreme, ne bi bilo treba nobenega vodnika. Na Mont Blancu v lepem vremenu mi je rekel prijatelj: »Le zakaj imamo vas, vodnike, saj bi nas lahko peljali naši mladinski vodniki.« »Še to ne, v soncu gre lahko gor kar vsak sam.« Vodniki so za takrat, ko stvari niso več idealne. Leto pozneje smo opolnoči zapuščali kočo 2800 m visoko in pričeli 7-urni vzpon proti 4600 m visokemu vrhu. Vodniki smo vedeli, da z vrhom ne bo nič: iz megle je gosto snežilo, napoved je bila še slabša, više zgoraj pa je pihal čedalje močnejši veter. Vsi drugi s profesionalnimi gorskimi vodniki so ostali v koči v takih primerih odloča vodnik. Toda kdo bi si upal našim predlagati kaj takega? Prepričala sta jih šele vihar na grebenu in ozebla nosova. Iztržiti za svoj denar čim več! Ko smo se obrnili, smo trčili v še eno skupino, ki je potem z nami obrnila: bili so tudi Slovenci, toda brez enega samega vodnika. Imeli pa so naše sledi.
Gorskih vodnikov je bilo po vojni vpisanih nekaj čez 100, vendar jih ima veljavne izkaznice dokaz o aktivnosti – le 30. Hkrati pa produciramo množico mladinskih in sedaj še planinskih vodnikov, ki so morda lahko dovolj dobri (in odgovorni?) za nenevarna nadelana pota, ne morejo pa voditi po brezpotjih. Da se razumemo: brezpotje postane vsaka pot tisti trenutek, ko jo zamete sneg ali ko se markacije izgube v megli. Vzrok: gorski vodnik mora biti kompletna in odgovorna planinska osebnost, aktiven plezalec, reševalec, splošno razgledan, orientacijsko podkovan itd. itd. Že izpitna komisija za gorskega vodnika pomeni cel štab strokovnjakov z vseh področij planinstva – to je drago. Kaj šele obnovitveni seminarji. Naši gorski vodniki niso profesionalci in za nadomestilo materialnih stroškov so brez honorarja speljali že vrsto skupinskih vzponov v Alpah in drugih pogorjih. Vendar jih je le 30. Tudi pri samih planincih celo odgovornejših te stvari niso razčiščene. Vodja izleta na zelo visoko goro je nagovarjal znanega alpinista za vodnika: »Prav rad bi šel, pa nisem gorski vodnik.« »Na mojem izletu jaz odločam, kdo je vodnik.« Težko je predpisati, kako morajo biti izleti organizirani, saj gre lahko vsak, kamor hoče in s komer hoče. Toda vsak mora odgovarjati za svojo neodgovornost. Morda nasploh preveč govorimo o odgovornosti, pa zato malo pozabljamo, kaj to pravzaprav je.
Širša družba je ta izlet sprejela kot nacionalno nesrečo. Dan za dnem so se vrstili članki z napadi na vodji izleta, vrstile so se resnice in polresnice, vsak Slovenec je postal strokovnjak na obravnavanem področju. Še na nobenega roparskega morilca ali drugačnega zločinca se novinarji niso spravili tako brezmilostno. Še za vsakega so našli vsaj drobec človečnosti nesrečna mladost itd., ta dva pa so secirali in sekljali pred očmi vseh, tudi takih, ki sicer še niso storili nič kaznivo slabega, toda dobrega in zastonj pa tudi nič. Nihče ni povedal, da taki izleti nastajajo pri pozabljeni osebni odgovornosti – tudi zato, ker mladina za dražje izlete nima denarja. Povedati je tudi treba, da noben »gorski vodnik klientu« pri nobenem vzponu ne more jamčiti življenja; zagotavlja mu lahko le relativno varnost. Gore so nevarno področje, kjer je človekovo življenje bolj ogroženo, kot pa navadno mislimo. Vsak mora tudi pri najbolje organiziranem izletu skrbeti predvsem sam za svojo varnost. In skrb za lastno varnost je dolžnost, ne pa herojstvo, je osnova družbene samozaščite.
O odgovornosti vodstva in organizatorjev takih izletov nasploh sem že dovolj napisal. Še malo o odgovornosti poročevalcev. Tolikokrat berem moralni pouk, ki mi gre kot preprostemu občanu ali kakršnemukoli »mojemu« delegatu, kakšni smo, in duh poročil o tej nesreči je v takem nasprotju s tistimi moraliziranji, da moram reči nekaj tudi »mojemu novinarju«. O nesreči je bilo potrebno pisati. Tudi o morebitnih vzrokih – posrednih in neposrednih, pa o krivcih in vodstvu. Vendar obstajajo meje normale in morale.
Vaše poročanje je bilo linčanje: še pred preiskavo ste že metali jastrebom koščke trupel. Izbrskali ste vsakega, ki vam je lahko pomagal zlivati gnojnico po njiju: tako smo brali, kako se gredo že zdavnaj polnoletni študentje nebogljene zapeljance, pa jim pri teh izjavah še nerodno ni. In ko se dijaki zavzamejo za ohranitev človeškega dostojanstva obeh vodij, lop še po njih. Saj niso rekli, da nista kriva, le povedali so, da sta sicer dobra človeka in da sta že veliko storila zanje. Toda tudi tega ne bi smeli reči, so že nasprotniki. Taki smo, ugotavljam v skladu z raznimi časopisnimi moraliziranji: malomarni do pojavov, ki nesreče omogočajo, in neprizanesljivi razpravljalci pri samih posledicah. Še posebej neprizanesljivi takrat, kadar je krivec že zaradi nesreče same tako potolčen in v takem položaju, da se ne more in ne upa braniti. Smrtna kazen na primer se mi zdi odurna stvar, vendar jo v skrajnih razmerah tudi priznavam. Nikoli pa ne priznam nikomur pravice, da živemu in nemočnemu človeku reže jermene s kože. Toda tudi taki smo – če imamo priliko in nam ni treba odgovarjati.
Dovolj o tem. Ukrep GRS bo najbrž tak, kot je navadno ob podobnih primerih, organizatorji izletov se bodo iz tega primera naučili, da dobri nameni ne ščitijo pred odgovornostjo, novinarji pa nam bodo nevednemu ljudstvu do naslednje priložnosti spet vzvišeno in po primernih dozah solili pamet, da se bomo vedeli obnašati v hribih, za volanom in sploh. Le Križaja še najbrž ne bodo našli; saj je pravzaprav šlo zanj, ne? Pa če bo zato v bodoče več odgovornih vodnikov in boljših izletov, tudi to ni samo tragedija.
Da še zase malo potožim. S tem pisanjem sem si najbrž napravil medvedjo uslugo, ne samo pri novinar- jih. Pa je moralo biti napisano – zaradi odgovornosti do sebe. Še težje je namreč, če sam sebe mrcvariš, kot če te samo drugi.
Tone Škarja, alpinist, Mengeš
