Odisejada Daulagiri 5.

Slovenska himalajska odprava v južno steno Daulagirija 1981

Dnevnik
Piše: Stane Belak – Šrauf

Potem je tu še 24-letni poštar Deobadur iz plemena Gurung, pa dva nosača za potrebe baz­nega taborišča. Mala četica se je pozno popoldne »pricijazila« na veliki travnik turistič­nega kraja Pokhara in na­slednji dan, pričela pristopni marš proti »Beli gori«.

PREHLADI IN SLABA VOLJA
Pot nas je vodila po meni tako znanih krajih. Čez Naudando, kjer nas je ponoči motil strahoviti naliv, človek verjetno sploh ne pride brez moče. Tudi na prelazu Goropani sem že tretjič zaman pri­čakoval pravljični pogled na našo goro? Z neba se je v štrenah zlival ledeni dež, ki je prinesel prehlade sahibom in slabo voljo nosačem. Zvečer smo že poslušali burno kriča­nje in kriljenje z rokami or­ganizatorjev štrajka, ki pa jih je naš živahni zvezni oficir v svoji začetniški vnemi naglo utišal in preprečil najhujše. Bil je namreč prvič na odpravi in je svojo vlogo bleščeče odi­gral. Mislim, da je bil naj­boljši »zveznik« dosedanjih naših odprav.
Naslednje dni je 56-glava nosaška kolona brez izgredov prešla sotesko Kaligandahija in se preko prelaza Daramdunga (2750 metrov) spustila v zadnjo vas na naši poti. Pri­vadili smo se že stalnih nali­vov, pa tudi vzorčnih srečanj s pijavkami, ki so v monsumskem deževju obvezni in neprijetni spremljevalci po­potnika v višinah med 2000 in 3500 metrov.

Vas Cimkola je v dolini Ruhugat Kole, leži že daleč stran od znamenite romarske poti v Muktina, pa je zato naš prihod spravil na noge vse na­selje. V vasi deluje srednja šola, ki je zaradi dogodka pri priči prenehala z delom in vsa šolska mularija pa tudi drugi, se je nagnetla okoli Sahibov. Mi pa smo potrpežljivo čaka­li, da bo končal zasedanje vaški svet »Pančajat«, kjer se je odločala usoda našega pre­nočevanja. Bil sem kar vesel, da se je posvet končal v naše dobro, saj so nam dovolili prenočiti v šolskem poslopju. Sam sem v zameno medicin­sko obdelal kakih 20 vaščanov.

NA TISOČE PIJAVK
Tu bi imel zdravnik kaj po­četi! Videl sem grdo zmeč­kane prstke dveletne deklice, kot boksarsko rokavico zate­klo in zastrupljeno roko kmeta iz zaselka na drugi strani doline, napol mrtvo starko z kdove kakšno bolez­nijo … Človek se zamisli nad usodo in življenjem teh ljudi. Do prvega kraja z zdravni­kom je najmanj teden dni hoda … Tudi srednja šola je poglavje zase. Spali smo v sedmem razredu na prašnih tleh z odprtimi dežniki, kajti skozi škriljasto streho je nočni naliv namakal tudi nas. Medtem je pod nami pridno delala naša kuhinja na odpr­tem ognju. Pekoči dim mo­krih drv in posušenih kravjakov mi je zagrenil tisto noč.
Toda prave zgodbe so se šele pričenjale. Dva dni zatem smo dosegli zadnje človeško bivališče – planino Piedi in skalno špiljo, kjer sem spo­mladi, ob priliki izvidnice, prvič ugledal Daulagiri. To pot pa so bili pastirji nekoliko prijaznejši. Tisti, ki smo prišli prvi smo prevedrili ploho pod bambusovo ponjavo med mladimi kozlički in bivoljimi teleti. Vlažni zatrep doline Thujo tudi to pot ni zatajil.

Še dve uri smo podaljšali našo dnevno etapo tisti dan, kajti bal sem se, da bi nosači naslednji dan pobegnili nazaj. Taborili smo na planini Sungur Kahka, kar bi po naše pomenilo svinjska planina. Bila je res taka! Še vse kaj hujšega. Črno blato čez glež­nje nas je kar požiralo in pi­javke so v odurnem dežju na­padale v tisočih. Prava po­doba dantejevega pekla. Utrujeni nosači so prihajali še ponoči in razpeli smo vse raz­položljive plahte.

PEKLENSKO DELO
Tu se začenja brezpotje, kajti domačini ne gonijo ži­vine veliko dalje. Strma gor­ska pobočja z zelenimi ma­hovi po pečinah se spuščajo v divje zaraščeno dolino. Ob priliki izvidnice, ko je bil tu še sneg, sem zasekaval drevesa, da bi označil pot. Vlaga in lišaji so v teh nekaj mesecih povsem zabrisali moje delo in le s težavo sem sledil pravi smeri.
Tu na planini Sungur Kahka so zaradi divjih razmer pričeli nosači zopet negodo­vati. Morali smo storiti vse, da nas ne bi zapustili. Do baze je bilo namreč še 3 dni hoda in odprava bi se lahko na ta način kar končala.

Zato smo 20. septembra odšli vsi sahibi zarana naprej po gozdu, da bi označili pot in izsekali prehode v pregosto zaraščenih predelih.
Bilo je peklensko delo! Po­zimi s snegom zasuta pobočja so bila v tem letnem času divje zaraščena z visokim bambu­som, žilavim volčinom in zve­riženim grmovjem. Vse do­poldne smo mlatili džunglo in se uspeli prebiti do hudourne struge Thujo Kole, ki na ti­stem kraju izstopa iz soteske. Da bi lahko nadaljevali pot, je bilo treba prehoditi razbesnelo in naraslo vodo, ki se je grmeč valila v dolino.

Za nekatere nosače je bila to prehuda preizkušnja. Ple­zati so morali po velikanskih skalnih blokih, po spolzki dr­seči zemlji in ostri kamni so načeli njihove sicer utrjene noge. Popoldne se je nad so­tesko zgrnil naliv, mi pa smo v povodnji od zgoraj in spodaj sekali trdi himalajski buzabat, kot imenujejo domačini bre­zova drevesa in iz njih zgradili prvi most. Vratolomna na­prava je omogočila, da smo prekoračili bučečo vodo in na drugi strani taborili v nalivu, ki ni prenehal celo noč.

SKOZI ZELENI PEKEL
Tam na višini 3000 metrov, sredi divje zaraščenih gorskih pobočij, nas je naslednje jutro zapustilo prvih 14 nosačev. Nič jih ni moglo več zadrževa­ti. Ostale sem spodbujal in obljubljal bakšiš. Bolj kot to pa je bilo lepo jutro tisto, ki jih je zadržalo, da so odnesli svoje tovore naprej in se vrnili še po tiste, ki so jih pustili po­begli nosači.
To je bila borba za dosego baze. Tam se bomo osamo­svojili. Pomoč domačinov nam ne bo več potrebna. Če nas zapuste je zgodba končana. Če bi morali nositi sami, bi rabili 10 dni za ves pratež in v bazi bi bili tako dotolčeni, da bi goro lahko le še gledali.

Zato smo naslednji dan z še večjo vnemo tolkli po zelenilu in si utirali pot po 3 metre vi­sokem, gostem klorofilu, ki poleti spremeni sotesko v pravi zeleni pekel.
Dopoldne, 22. septembra smo gradili zopet most čez br­zice in do večera izsekali divjo podrast trimetrskega pelina in bambusa do odprtega mesta pod glavno sotesko. Kot po čudežu nas tisti dan ni napralo in uspelo nam je pred nočnim dežjem postaviti tudi ponjavo za nosače.
Prihajali so utrujeni skozi vsekano podrast in nezaup­ljivo zrli v prepadne bregove soteske, po katerih so se obe­šale vlažne monsumske megle. Soteska je zevala kot črna špranja med umazano zelenimi gorskimi skladi. Divji svet ni obetal nič dobre­ga! Vedel sem kaj se bo zgodilo. Daleč od naselij je nosačem že pričelo zmanjkovati hrane. Velel sem razdeliti riž in moko iz ekspedicijskih zalog. To bomo nadoknadili pozneje!

NESREČNI PADEC
Z dvema domačinoma sem si ogledal gorsko tesen, ki od­vaja vode izpod južnega Daulagirija. Do večera smo se prebili skoraj na njen zgornji konec. Bilo mi je jasno, da tu preko ljudje ne bodo hoteli. Zgraditi bo treba še najmanj en most in zavarovati pot z vrvmi. Ogromno snežišče ostanek zadnje zime nam je prihranilo gradnjo drugega mostu, ker si je voda izdolbla predor skozi zbite snežne gmote. Bobnenje vode je na­polnjevalo dolino ko smo se vračali v taborišče, kamor so prihajali zadnji nosači in fant­je, ki so učvrstili drugi most. Težave nas spremljajo še kar naprej.
Pri prehodu čez brzico je dopoldne prav tisti nosač, ki je organiziral štrajk v Siki, iz­gubil ravnotežje in padel v vodo. Že nezavestnega je po­tegnil iz vode Zupan, tovor fiksnih vrvi pa je bil za nas iz­gubljen. To je bila dvojna »smola«. Nosači, ki so videli nesrečo svojega tovariša, so izgubili še zadnjo trohico poguma, odprava pa je s tem iz­gubila polovico vseh vrvi, kar je pomenilo resne probleme kasneje na gori.
Nisem bil presenečen, ko mi je naslednje jutro Najke – vodja nosačev sporočil, da nas zapušča večina nosačev. Ostalo jih je le 6. Toda ti so obljubili, da bodo znosili vse, tovore čez sotesko do baz­nega taborišča. Sreča v ne­sreči je bila, da nam je vreme v prihodnjih dneh prizanaša­lo.

PRVI ŠOTOR BODOČE BAZE
Potem ko sem izplačal odhajajoče nosače, smo se vrgli na delo in v naslednjih dneh zavarovali nevarna mesta v soteski, zgradili zad­nji tretji most in se 23. sep­tembra dopoldne dobesedno skozi brzice prikopali na zgornji konec soteske. Tako je bila premagana še zadnja ovira in istega dne zvečer je na obsežnih pašnikih za morenskim robom južnega Daulagirijevega ledenika stal prvi šotor bodoče baze.
Tri dni kasneje, 26. sep­tembra, je bila baza do­končno postavljena, izmer­jena višina 3950 metrov nad morjem in ugotovljen časovni primanjkljaj desetih dni!

Dalje