Odisejada Daulagiri 1.

Slovenska himalajska odprava v južno steno Daulagirija 1981

Dnevnik
Piše: Stane Belak – Šrauf

Mineva tri tedne, odkar se je vrnila iz Nepala naša nadvse uspešna alpinistična himalajska odprava na Daulagiri, ki je kot prva v zgodovini uspela preplezati južno steno te gore, kar po­meni nov korak v osvajanju himalajskih vrhov in sten. Vodja odprave Stane Belak-Šrauf, ki mu je šlo krepko za nohte že pred dvema letoma med vračanjem z vrha Mount Everesta, se je tokrat znašel s svojima soplezalcema po uspelem vzponu preko južne stene zaradi različnih okoliščin v še boli kočljivem položaju. Le Belakovim velikim himalajskim izkušnjam in obi­lici sreče se morajo zahvaliti za srečen povratek. Dnevnik zače­nja danes objavljati feljton o tem našem novem alpinističnem podvigu in naši bralci bodo lahko iz prve roke brali, kako je po­tekal sam vzpon in nato mukotrpni sestop z gore.

Po 15 dneh pristopnega marša iz Katmanduja do vznožja južne stene Daulagirija se je 15. oktobra pričel prvi poizkus, da bi žepna odprava slovenskih alpinistov preplezala več kot 4000 metrov vi­soko in dobrih 10 kilometrov široko južno steno Daulagirija (8167 metrov), ki je po vrsti šesti vrh na svetu. Na sliki slovenski alpinisti in zvezni oficir v bazi pred naskokom stene. V prvi vrsti od leve na desno sede: Janez Sabolek (23) Akademski AO Ljubljana, Jože Zupan (27) AO Celje, Emil Tratnik (30) AO Idrija, Cene Berčič (22) AO Kamnik, Rok Kolar (22) AO Prevalje. Zadaj levo: vodja odprave Stane Belak (40) AO Lj. Matica in zvezni oficir Mohan Khadka (36) – policijski podinšpektor. (Foto: Stane Belak)

V srednjem Nepalu, tam, kjer se velika reka Kali Gandaki prebije iz Tibeta v Indi­jo, se mogočna Himalaja še zadnjič požene proti nebu, da bi dosegla magično mejo 8000 metrov. Kanjon Thak Kole, kot se v zgornjem toku imenuje Gandaki, je najglob­lja soseska na svetu, ki pre­reže mogočne gorske masive Anapurne in Daulagirija. Iz dna soteske do obeh nebotičnih vrhov je domala 8000 me­trov višinske razlike. To so nepojmljive dimenzije za naše skromne predstave, ki smo jih vajeni iz domačih Alp.

Če je masiv Anapurn še najbolj podoben ogromnemu ledenemu valu, je Daulagari pravo nasprotje. Ta je samo­stojen, neverjetno slikovit vrh, od koderkoli ga človek ugleda. S svojimi 8167 me­trov zaseda na lestvici štirinajstih osemtisočakov šesto mesto, po težavnosti pa sodi med najtežje dostopne gore Himalaje. Celo njegova se­verna pobočja so za himalaj­ske razmere neverjetno strma in izpostavljena orkanskim vetrovom z zahoda. Pravza­prav je gora najzahodnejši osemtisočak v Himalaji.

PRVENSTVO ŠVICARJEV
Prva odprava, ki je goro vi­dela od blizu, je bila franco­ska, vendar je bil Daulagiri za leto 1952 še pretrd oreh. Po dolgem iskanju drugega cilja so potem Francozi opravili le­gendarni vzpon na Anapurno, ki je tako postala prvi osemti­sočak, ki ga je zmogel človek. Daulagiri se je trdovratno upiral, pobiral žrtve s plazovi in slabim vremenom, dokler ga ni preplezala švicarska od­prava pod vodstvom Eiselina.

Številne kasnejše odprave so na gori rešile tako rekoč vse možnosti. Preplezane so bile številne nove smeri v sever­nem, vzhodnem in zahodnem pobočju, pa tudi vse markantne grebene in stebre, ki vodijo na ponosni vrh, je uspelo premagati različnim nacionalnim navezam.

Tudi na ostalih pomembnih himalajskih vrhovih je človeku uspelo rešiti večino pro­blemov. Tak je neizogiben napredek, ki žene človeštvo, da bi razkrilo še zadnjo belo liso na našem planetu. Le prav malo jih je še ostalo na naši prostrani zemlji. In Dau­lagiri si je, kljub neverjet­nemu prometu v Himalaji, uspel ohraniti tako skrivnost. Skrivnost je ostalo vse nje­govo ogromno južno pobočje, ki v orjaški, 10 kilometrov ši­roki in preko 4000 metrov vi­soki ledenoskalni steni pada v zelene džungle predgorja. Brez dvoma je Daulagirijeva južna stena najvišje prepadno pobočje na svetu, ki resnično zasluži ime stene in ob kate­rem se je pričelo govoriti v samih superlativih. Zaradi iz­jemnih, predvsem lokalnih vremenskih pojavov, ki jih pogojuje lokacija gora in za­radi številnih visečih ledeni­kov, si je stena pridobila še naslov najnevarnejše velike stene na svetu.

»PROBLEM ZA LETO 2000«
Za prvenstvo v njej so se potegovale številne najboljše ekipe, ki pa so se vračale brez vsakršnega uspeha. Že sam pristop pod goro je terjal izredne napore, ki so jih spremljale številne nevarno­sti. Področje pod samo steno je tako, da celo vsega hudega vajeni domačini niso uhodili niti najmanjše stezice v divje razlito sotesko.

Kronika, ki beleži poizkuse nekaterih manjših odprav, omenja Japonce, ki jih je le­deni plaz pokopal že kar v vznožju, pa Američane, ki so tudi doživeli nesrečo. Tudi slovita Messnerjeva ekipa, imenovana najboljši plezalni tim na svetu, se je pred leti lotila problema. Stena jih je pri­silila, da so se umikali vse bolj na zahod in se dejansko poiz­kusili v zapadnem delu gore – tudi brez uspeha. Tedaj je tudi Daulagirijeva južna stena dobila zveneči naziv »Problem za leto 2000«.

Torej, kdo bo prvi zmogel goro z juga, je bilo v alpini­stičnih krogih veliko vpraša­nje. Ponavljanje že uhojenih poti in zgolj osvajanje najviš­jih vrhov Himalaje ne šteje več. Tako imenovano zlato dobo himajalizma smo zamudili – bila je domena bogatejših in privilegiranih narodov. Ne pa sposobnejših. Torej je sedaj prilika, da se izkažemo tudi mi, da bo enkrat konec večnega capljanja v ozadju in ponavljanja izkušenj drugih. Uspehi naših odprav v zad­njem času, predvsem pa zna­čaj ciljev, ki smo jih uspešno dosegli, nam dajejo vso pravi­co, da se poizkusimo tudi s ti­stim, za kar drugi po svetu menijo, da je nemogoče.

»GORA JE ZASEDE­NA …«
Kljub nasprotovanju v lastnih vrstah in kljub stalnemu tarnanju zaradi sredstev, ki gredo v ta namen, smo na povratku z uspešnega Eve­resta vložili pri ustreznih nepalskih oblasteh prošnjo za vzpon na Daulagiri. V skladu s stopnjo našega alpinizma in našimi željami ostati v samem vrhu dogajanj v Himalaji, smo si izbrali za cilj prav razv­pito južno steno Bele gore, kot bi se po naše imenoval Daulagiri.

Odgovor iz Nepala je bil v skladu z našimi izkušnjami in se je glasil: »Gora je zasedena do leta 1984«, kar je pome­nilo štiri leta čakanja, skoraj gotovo menjavo ustrezne ge­neracije alpinistov, ali z dru­gimi besedami, izguba ugodne priložnosti. Verjetno tudi drugi, ki jih ta cilj zelo zanima, v teh štirih letih ne bi stali križem rok.

Dalje