Večer, 17. januar 2000
Helikopter v pomoč pri tretjini reševanj
Hitrost reševalnih akcij je v veliki meri odvisna tudi od vremenskih razmer – Lani je GRS izvedla 198 reševalnih akcij, od tega jih je v 63 sodeloval helikopter – Za stalna dežurstva bo morala nekaj prispevati država
Ob tragični nesreči alpinista na zaledenelem slapu nad Logarsko dolino, ki se je zgodila minuli teden, so nekateri alpinisti imeli vrsto pripomb, še posebno zaradi počasnosti reševanja. Dejstvo je, da je helikopter prišel do ponesrečenca šele dobre tri ure po nesreči, vendar je treba vedeti, da vse le ni odvisno od Gorske reševalne službe (GRS) Slovenije. Že to, da GRS sploh nima svojih helikopterjev, je stvar, ki zahteva dodatno organizacijo in usklajevanje, za kar je vselej potrebno nekaj časa. Slabe vremenske razmere tudi omejujejo letenje in ob zadnji nesreči je bilo precej oblačno in megleno.
Po drugi strani pa alpinisti, ki zavestno tvegajo pri vzponih, včasih tudi preveč, običajno prvi povzdignejo glas ob zapletih pri reševanju. Po zadnji nesreči smo poprosili za nekaj pojasnil načelnika Gorske reševalne službe Slovenije Dušana Polajnarja in vodjo zadnje reševalne akcije Mateja Zaluberška. Zaluberšek nam je podal kronološki potek akcije. “Ob 11.01 so policisti obvestili Republiški center za obveščanje (ReCO) o nesreči, dve minuti kasneje so obvestili mene. Med 11.14 in 11.20 so bili obveščeni še drugi reševalci postaje Celje. Ob pol dvanajstih sem zahteval helikopter ministrstva za notranje zadeve, deset minut kasneje pa so nam ga že odobrili. Ob 12.20 so prvi reševalci prispeli v Logarsko dolino, od Velenja oddaljeno 65 kilometrov. Ob 13.30 so reševalci prišli do ponesrečenca, 15 minut kasneje pa je priletel v Logarsko dolino tudi helikopter, v katerem je bil zdravnik reševalec dr. Tomazin. Ob 14.25 je helikopter dvignil ponesrečenca z mesta nesreče in poletel proti Kliničnemu centru v Ljubljani. Dr. Tomazin je ponesrečencu na mestu nesreče in med poletom, ko je ponesrečeni še kazal znake življenja, vendar je bil vseskozi v globoki komi, takoj poskušal pomagati z vrhunsko reanimacijo.”
Hitreje le ob stalnem dežurstvu
Na vprašanje, kakšen je običajen postopek reševanja, pa Zaluberšek odgovarja: “Takoj po prejetem obvestilu določi načelnik postaje GRS ali pooblaščena oseba vodjo akcije, nato s pomočjo regijskega centra (ReCo – telefon 112) skliče moštvo, določi kraj in čas zbora, sočasno pa vodja reševanja zbira podatke o nesreči in stanju ponesrečenca. Vodja akcije seznani reševalce z nesrečo in opremo, ki jo pri tem potrebujejo. Kadar vodja reševanja utemeljeno meni, da je prisotnost helikopterja nujna, ga aktivira prek ReCo. Za sodelovanje helikopterja lahko zaprosi, ko gre za prevoz zdravnika reševalca letalca na kraj nesreče, prevoz reševalcev in opreme na kraj nesreče ali prevoz ponesrečenca do zdravstvene ustanove v nujnih primerih. Vodja akcije se dogovori za konkretno izvedbo reševalne akcije. Pri vsakem reševanju s helikopterjem je obvezno sodelovanje reševalca letalca.”
V zvezi s pripombami o hitrosti reševanja in na vprašanje, ali bi bilo možno izpeljati to in tudi druge reševalne akcije hitreje, Zaluberšek trdi: “Če bi imeli vzpostavljen sistem stalnega dežurstva profesionalne reševalne ekipe skupaj z reševalnim helikopterjem in posadko helikopterja ter ob ugodnih vremenskih razmerah, bi bilo možno akcijo tudi hitreje izpeljati.” Vodja zadnje reševalne akcije pa še dodaja, da si v dejanskih razmerah, ko so reševalci v službi in morajo po prejemu obvestila najprej odhiteti domov po opremo in potem s svojimi avtomobili drveti proti mestu nesreče v neugodnih vremenskih razmerah, na osnovi izkušenj ne zna predstavljati, da bi lahko akcije izpeljali hitreje. “Glede na očitke, da smo prepočasni, pa sprašujem tiste nekdanje reševalce, ki so bili na kraju nesreče v Logarski dolini, zakaj niso ponesrečencu dali boljše prve pomoči?”
Na pot le s popolno posadko
Ni tako enostavno, kot si večina predstavlja. Helikopter v reševalno akcijo ne more poleteti, preden posadka ni celotna, se pravi, dokler ni zraven tudi reševalec letalec oziroma zdravnik. In tega je treba najprej najti, ta mora nato po opremo, nato na letališče ali helikopter po njega in šele nato gredo proti mestu nesreče.
Načelnik GRS Dušan Polajnar, tudi gorski vodnik, ki gore in vsa področja gorništva izredno dobro pozna, nam je razložil, kakšni so uradni postopki aktiviranja helikopterja za potrebe GRS, kateri helikopterji in v katerih primerih se sploh uporabljajo.
“V Sloveniji se pri reševanju v gorah uporabljajo policijski in dva helikopterja Slovenske vojske. Za manj zahtevne oblike reševanja, zlasti za prevoz reševalcev in opreme v posameznih reševalnih akcijah, pa se uporabljajo tudi drugi helikopterji Slovenske vojske. Helikopterji, policijski in vojaški, so ustrezno opremljeni, njihove posadke pa usposobljene po predpisih.”
Po nesreči, ki se je zgodila med reševalno vajo v Turski gori leta 1997, so bili sprejeti številni ukrepi za povečanje varnosti helikopterskega reševanja v gorah. Sprejeta je bila uredba o izvajanju zaščite, reševanja in pomoči z uporabo zrakoplovov (Uradni list RS, št. 46/98), ki določa pogoje, postopke in načine izvajanja zaščite, reševanja in pomoči ter iskanja z uporabo zrakoplovov ob naravnih in drugih nesrečah, pri dajanju človekoljubne pomoči ter opravljanju nujnih prevozov v zdravstvu. Na podlagi te uredbe je Gorska reševalna služba izdala priročnik o helikopterskem reševanju v gorah in ta upošteva določbe omenjene uredbe ter omogoča organizirano in načrtno usposabljanje gorskih reševalcev pa tudi vodenje in izvajanje reševalnih akcij. Organizirano in načrtno se izvajajo tudi različne oblike skupnega usposabljanja pilotov in gorskih reševalce letalcev. Opremljenost reševalnih skupin se iz leta v leto izboljšuje glede na razpoložljiva finančna sredstva. V zadnjih letih je bila na novo zgrajena enotna telekomunikacijska in informacijska infrastruktura, ki učinkovito podpira vodenje in izvajanje reševalnih akcij. Tako v celotni Sloveniji deluje sistem zvez, imenovan ZA-RE, ki omogoča uporabo radijskih zvez pri vseh oblikah reševanja. Z radijskim signalom je pokritih več kot 95 odstotkov državnega ozemlja. V zadnjih letih so bili organizirani tudi regijski in državni center za obveščanje in imajo sodobno informacijsko in drugo opremo, ki omogoča učinkovito opravljanje dispečerske službe (aktiviranje reševalnih služb oziroma posameznih reševalcev, koordinacijo njihovega delovanja itn.). Pri delovanju centrov se, glede na to, da delujejo šele tretje leto, še vedno pojavljajo pomanjkljivosti, a jih skušajo sproti oziroma čim prej odpraviti.
Reševanje poteka po pravilih
“Aktiviranje policijskega ali vojaškega helikopterja za reševanje v gorah poteka po veljavnih pravilih. O njegovi uporabi v reševalni akciji odloča načelnik postaje gorske reševalne službe ali gorski reševalec, ki vodi reševalno intervencijo. Ta samostojno odloča tudi o tem, kateri helikopter bo uporabil, policijskega ali vojaškega. Velja načelo, da se prednostno uporabi policijski helikopter. Aktiviranje helikopterjev poteka prek regijskih in državnega centra za obveščanje, kjer se vsi postopki snemajo na snemalno napravo, tako da jih je možno po potrebi v celoti rekonstruirati. Odzivni časi helikopterskih posadk so sprejemljivi, saj se delo posadk policijskega in vojaških helikopterjev dopolnjuje. Seveda pa je treba pri tem upoštevati vremenske in druge razmere ter prednostne naloge posameznih helikopterskih enot. Aktiviranje vojaških helikopterjev poteka po zakonu o obrambi (3. odstavek 37. člena), ki določa, da o sodelovanju vojske pri zaščiti in reševanju odloča vlada, v nujnih primerih pa minister na predlog poveljnika Civilne zaščite RS,” razlaga Polajnar. “Vendar je ne glede na to določbo tudi ta postopek po pooblastilih ministra možno izvesti tako, da se reševalna akcija ne zavlačuje.”
Polajnar na vprašanje, kakšne so možnosti za reševanje s helikopterjem ob slabem vremenu, odgovarja: “Za kompleksen odgovor na to vprašanje bi morali vprašati člane posadke helikopterja. Letalci reševalci spoznavamo vplive vremena na let helikopterja na skupnih usposabljanjih s posadkami helikopterjev. Največ spoznanj pa pridobimo na reševalnih akcijah. Vremenski vplivi, ki so odločilni pri letu helikopterja v gorah, so veter in turbulence, oblaki, padavine in temperatura.”
Kolikokrat je morala GRS posredovati lani in kolikokrat je bil pri reševanju prisoten helikopter? Načelnik GRS odgovarja: “Po poročilih o nesrečah, ki jih pripravijo vodje akcij oziroma načelniki postaj GRS, pripravi podkomisija za informiranje in analitiko pri komisiji za GRS Slovenije vsakoletno statistično poročilo o nesrečah v koledarskem letu. Vseh analiz trenutno še nimamo narejenih. Število reševalnih, iskalnih in poizvedovalnih akcij, ki so jih opravili reševalci slovenske GRS v letu 1999, je bilo 198, v teh akcijah so reševalci pomagali 210 ljudem, v 63 pa je pri reševanju sodeloval helikopter.”
Boris Strmšek
