Tovariš 1964/38 – dLib.si
Prva jugoslovanska odprava v Ande je osvojila osemindvajset vrhov, med njimi jih je devet, kamor še ni stopila človeška noga. Med vsemi je bil najzanimivejši Intominado (5420 m) najvišji pa Huayna Potosi (6094 m). Član ekspedicije Franci Savenc nam je poslal reportažo o vzponu na andske velikane.
V odprtem kamionu bolivijske vojske smo se od. peljali, ves čas zaviti v oblak prahu, pod enega najlepših vrhov Cordillere Real-Huayno Potisi. V Ljubljani si še zdaleč nismo mogli predstavljati vseh težav, s katerimi smo se morali sprijazniti med potjo. Izgubili smo celo prtljago, s potrpljenjem in s pomočjo znancev pa smo jo le našli.
V skupini Huayna Potosi smo ostali samo en teden. La Paz je blizu, vrhovi so sorazmerno lahko dostopni. To skupino smo si izbrali kot preizkusni kamen naših sposobnosti. Kljub temu smo se dobro odrezali. Po dnevu počitka zaradi novozapadlega snega in megle smo se povzpeli na šest vrhov, višjih od 5000 metrov. Celo verigo smo obrali v navezah po dva in dva.
Ostala je še Huayna Potosi, visoka 6094 metrov. Zanimalo nas je, kako bomo prenesli višino nad šest tisoč metrov, ki je še nihče od nas ni dosegel. Sopihali smo kot kovaški mehovi in počivali vsakih nekaj korakov, toda vsi smo prišli na vrh in se tudi vrnili brez posledic.
Isti kamion kot prvič nas je prepeljal naravnost pod Condoriri. Condoriri s svojima sosedoma Ala Sur in Ala Norte spominja na kondorja, na veliko ptico andskih višav, po njej je tudi dobil svoje ime. Že v Ljubljani se nam je pri prebiranju literature vtisnila v spomin njegova značilna podoba. Zaželeli smo si nanj, čeprav ga je že leta 1941 osvojil Kuhm.
Kamion pa ni mogel preko jezu na začetku doline pa tudi ceste je bilo konec, zato smo izstopili in čakali na mule. Naročenih mul pa ni bilo od nikoder.
Iz težkega položaja nas je rešil Indijanec, ki se je oglasil v taboru. Ponudil se je, da s svojimi tremi konji prenese našo prtljago do drugega Condoririjevega jezera, kjer odprave navadno tabore.
Že naslednje jutro so pred našimi šotori zahrzali konjiči. Oddahnili smo se. Pot do jezera se je zdela blizu. Toda zmotili smo se!
Konji, ki so podobni našim bosanskim, se večji del leta pasejo po prostranih dolinah. Kadar jih hočejo uporabiti za delo, jih morajo nagnati v obore ali pa v močvirje in jih poloviti. Obrzdajo jih z debelo vrvjo, spleteno iz lamine volne, na hrbet privežejo majhno preprogo in jih natovorijo. Posebno miroljubni seveda niso.
Naši trije konjiči so ritali in tolkli s kopiti. Indijanec pa je ves nesrečen postopal okrog njih. Vendar je le nekako šlo naprej. Ko pa bi moral Indijanec s svojimi konji prenesti prtljago še zadnjikrat, je prišel sam, brez konj. »Za danes je dosti,« je rekel. Niso ga ganile ne obljube ne konzerve, ki smo mu jih stiskali v roko. Pustil nas je same. Vrnil se je šele naslednjega dne, precej pozno in izprosil si je tudi nagrado, ki smo mu jo obljubili prejšnji dan. Pa saj smo bili povsem odvisni od njega.
Takoj smo si uredili tabor, dva pa sta se celo povzpela na najbližji vrh in od tam napravila skico. Potrebovali smo jo za ture naslednjih dni. V La Pazu smo sicer pobrali najboljše karte, kar so jih imeli, vendar smo kmalu uvideli, da niso natančne in da so spuščene cele skupine vrhov. Namenili smo se osvojiti celo skupino, ki je nekaj večja kot domače Kamniške planine. Spisek vrhov je bil vedno daljši. Najbolj neugnana sta bila Tine in Lojze. Vračala sta se le po hrano. Pa tudi drugi nismo počivali. Doktor in Lojze sta se vrgla na grebene, midva s Sandijem pa sva mimogrede napravila nekaj osnovnih kartografskih meritev, da bomo doma lahko narisali vsaj spodobne skice.Po tednu dni smo obdelali vso levo stran skupine in se odločili, da postavimo tabor še za desno stran. Nekoliko niže, pa vseeno sedemdeset metrov nad višino Mont Blanca, smo postavili drugi šotor. Vanj sta se stisnili kar dve navezi, Lojze, Tine, Sandi in jaz. Hoteli smo se povzpeti na Innominado, nekaj nad 5300 metrov visok vrh, ki je že leta kljuboval vsem poskusom.
S 5240 metrov visoke Tarije smo prvikrat zagledali naš vrh – Brezimeni. Najprej ozek greben, krasen bel vrh, ki ga je nekaj let poprej osvojil naš lapaški znanec Martinez, in nazadnje, povsem zadaj ozka skalna kopa, naš cilj.
Najprej smo morali opraviti osnovni izpit iz ekvilibristike na ozkem grebenu, nato smo se spustili v globoko snežno krnico in že smo bili v višini snega, Ni bilo težko, če odštejemo serake – trde snežne igle in ponekod sipek sneg. Snežna višina se je končala na levi v previsnem grebenu, na desni pa je skoro navpično padala v zameglene doline Yungasa. Skoro pol dneva smo izgubili, spustili smo se dvesto metrov niže, vse samo zato, da bi ugotovili, da tod ne gre. Tolažila nas je misel, da bi bil vrh že davno osvojen, če bi bil dostopnejši. Morali smo se vrniti tja, od koder smo vrh prvič zagledali, pričeli smo se vzpenjati na Paq. Alpanayo. Višinomeri so pokazali 5330 metrov, le kakih deset metrov niže se nam je z druge strani smejala naša skalna kopa.
Po kratkem posvetu smo sklenili, da bomo bivakirali in že smo se pognali v strm snežen žleb in po njem dosegli sedlo. Razočaranj pa še ni bilo konec. Sedlo, ki nas je poprej tako vabilo, je bilo presekano s široko razpoko, greben na drugi strani pa je kazal odurne previsne odstavke. Spustili smo se spet dvesto metrov niže, na položno, toda razdrapano ledeno ploščad. Sele tu se nam je ponudila možnost za pristop. Previdno, toda hitro bili smo dobro razpoloženi smo se vzpenjali po krušljivih terasah ter tu pa tam obšli le preveč previsen odstavek. Kmalu smo dosegli malo sedlo v grebenu in tu pustili večino prtljage. Opremljeni po vseh predpisih moderne plezalne tehnike smo nadaljevali vzpon. Ni bilo tako hudo, kot smo pričakovali. Že po slabi uri plezanja smo dosegli vrh.
Težko popišem vzdušje, ki nas je navdalo, vem samo to, da sem bil presrečen. Né samo zaradi deviškega vrha, saj sva s Sandijem nekaj dni prej stopila na dvesto metrov višji Ala Sur. Uspeli smo, čeprav je že vse kazalo, da bomo morali odnehati.
Za daljši počitek ni bilo časa. Vračali smo se v pospešenem tempu, mrak se je spuščal na doline okrog nas, mi pa smo se morali povzpeti še preko dveh vrhov, če smo hoteli še isti dan doseči tabor.
V naslednjih dneh smo dobesedno obirali, kar je še ostalo. Kadar pa smo bili v taboru, smo pisali pisma, fotografirali in se pogajali z Indijanci. Zlasti zadnje je bilo zanimivo.
Vsak dan je okrog poldneva s prijaznim »buenos tardes« prišel v tabor kdo od okoliških pastirjev. Ogrnjen v značilni pončo in oblečen v doma izdelana živopisana oblačila, je bil vedno dobro. došel objekt naši fotografski mrzlici. Pa ni ostalo le pri tem, v vrečo, ki jo nosijo okrog ramen, si je natlačil prazne konzervne škatle. Čeprav iz rodu Aymarami pa slabo obvladamo celo španščino smo se vedno dobro razumeli. Nas so zanimali njihovi folklorni predmeti – prače, imenovane acaraua, s katerimi na veliko daljavo s kamenjem usmerjajo živino, kape z uvezenimi podobami lam in podobno.
Oni pa so se zanimali za naše cigarete, za steklenice, posode in razumljivo, tudi za denar. Če bi ostali v tem kraju dalj časa, bi se vsi vrnili s kompletnimi indijanskimi oblačili.
Mudilo pa se nam je naprej. S Sandijem sva se podala še na zadnji vrh, na Agujo Negro ali po naše »Črno iglo«. Računala sva s težavami, zato sva bila že navsezgodaj pod steno. Bila pa sva kar malo razočarana. Kljub ostremu snežišču sredi stene in krušljivim odstavkom na razu, sva bila zgodaj popoldne že nazaj. Ravno še prav, da sva pomagala tovarišem napolniti zadnje vreče. Naslednjega dne smo se nameravali vrniti.
Zjutraj, ob osmih, kot je bilo dogovorjeno, ni bilo od nikoder ne Indijanca ne konj. Prišel je šele okrog desetih in ves skrušen povedal, da so mu ponoči ušli. Že smo videli, kako nam bo ušel kamion. Indijanec pa se je medtem domislil – lam. Kaj smo hoteli, še veseli smo bili in hitro smo se pogodili.
Pol ure za tem je troje pastirjev z veliko hrupa in vpitja prignalo v tabor trop kosmatih malih kamel – lam. To so izredno plahe živali. Celi tropi so se pasli v bližini našega tabora. Indijanci jih goje predvsem zaradi volne. Ta volna je trda, a zelo močna. Uporabljajo jih tudi kot tovorne živali.
Trop so segnali ob skale in povezali po nekaj lam skupaj, da niso mogle pobegniti. Pljuvale so in rinile v sredo črede, a nič ni pomagalo. Najbolj močne so dobile po štirideset do petdeset kilogramov tovora in že smo krenili na pot. Zdelo se je, da bo šlo vse v redu, če ne bi na lepem ena izmed lam zdivjala, za njo pa še ostale. Uprizorile so pravi »stampedo«, ki ga nihče ni mogel preprečiti.
Dobro uro so potrebovali pastirji, da so zgnali vso živino skupaj. Moje vreče so plavale po vodi. Lami, ki jih je nosila, so se potrgale vrvi. Preden so jo ujeli, je prebrodila vsaj stopetdeset metrov potoka.
Žalosten sem odšel za drugimi proti kamionu, ki nas je že čakal. Ko smo prešteli torbe, smo ugotovili, da dve manjkata. Ena je bila Lojzetova, v drugi pa je bila kuhinjska posoda. Ni nam preostalo drugega, kot da se vrnemo po izgubljene stvari. Res smo jih našli.
Sedaj, v La Pazu, je že vse pozabljeno, kujemo nove načrte. Če nam bo vojska dala na razpolago kamion, bomo že jutri krenili proti Illimaniju. Nekateri ocenjujejo ta vrh za sedemtisočak. O tem in vsem drugem, kar nas še čaka, pa kdaj drugič.
Tekst in slike: FRANCI SAVENC
