
Josip Vandot: Svetovna vojna je prelomnica v življenju našega planinskega prebivalstva.
Prevrgla mu je mišljenje, izpodrinila stare, ukoreninjene običaje. Slikovita domača noša se je umaknila meščanski; izginja celo ponosni znak »korajžnega« fantovstva in moštva: krivci in »gamsova brada« za zelenim, baržunastim klobukom. Gamsovo brada nosijo le še lovci, kako pa je prej hrepenel po njej vsak fant in ni odnehal prej, dokler je ni dosegel pristne ali tudi ponarejene!
Divja koza – »gams« – je bila v mišljenju našega planinskega prebivalstva posebno znamenita žival, v ljudski domišljiji obdana z živo poezijo. Ni še čisto izginil tak privid, vendar gleda danes gorjanec na divjo kozo v splošnem tako: gams mu je naravna gorska žival, ki se plodi svobodno kakor druge živali in ima le prednosti, usmerjene za življenje v gorskih strminah, pa brez vsake čudežnosti. Vedno in vselej pa občuduje čudovito skakalno spretnost in previdno čuječnost gamsov, vsikdar ga mika, kako oživljajo tajinstveno tiho visokogorsko prirodo.
Pisalo se je in se še piše o teh predrznih in pogumnih gorskih prebivalcih, ki se pa umaknejo v nepristopna skalovje, kakor hitro že od daleč zagledajo ali zavohajo človeka. Niti v času parjenja, ko nekatere živali postanejo slepe za svojo okolico, ne izgubi divja koza svoje opreznosti in spolna strast ji niti malo ne zamrači tankega sluha in voha. Zdi se, da njihovo družbo varuje in vodi izbran vodnik. V resnici pa divje koze, ki žive v posameznih tropah, ne poznajo kralja in gospodarja nad sabo, temveč si izbirajo svojo vodnico iz lastne srede in se v tem poslu redno menjavajo. Samci so jim vse leto tuji; spoznajo jih šele v zgodnji zimi, ko se jim bližajo v silnem spolnem nagonu in se jim dobrikajo z naravno pretkanostjo. Kljub snežnim metežem in viharjem, ki razgrajajo tedaj po gorskem svetu, vlada na planinah burno življenje – svatovstvo je prostrano zimsko divjino izpremenilo v dobo najslajšega razkošja.
A tej dobi so štete le skope ure,. Glad preži iz globokega snega, divje koze se umikajo s skalovja in se bližajo dolinam. Grbavo rušje leži pod snegom, vse bilje je zasneženo in divje koze se prikažejo nenadoma po gorskih gozdovih, kjer stikajo za suho travo, ki je pod širokimi krošnjami iglavcev sneg ni mogel pokriti. Tu se stiskajo in v največjih neprilikah čakajo, kdaj završi nad gorami brezen, da se povrnejo v svoje visoko kraljestvo.
Kozli so že davno pozabili na nagon, ki jih je nekaj dni priklepa h kozam, živečim zdaj kdove kje med molčečimi gozdovi. Zopet žive kot samotarji in skrbe edino za to, da niso, lačni in žejni. Pravi modrijani?!
Čuden je tak puščavnik in divji modrijan. Leno se pase med skalovjem, kakor zamaknjen vase. Prezira vsako družbo in si izbira najbolj samotne steze. Če ga mirno opazuješ, se ti zdi kar smešen s svojo melanhonično brado in z zavaljenim životom. A samo na prvi pogled. Kar nehote se ga prestrašiš, če ga nenadoma srečaš samotnega v gluhi samoti, kako stoji kakor kip na skali ali pa šine kakor prikazen mimo tebe in se udere v skalovje. Planinski človek je tega čudnega, a obenem strašnega gorskega samotarja v svoji domišljiji obdal z znaki čudežnosti.
In naenkrat se mu je pričel po gorah izprehajati Zlatorog, močni divji kozel, vladar Triglavskega pogorja, postavljen pa pod zaščito belih žalik žen, poosebljene miline in groze triglavskih strmin. Bajka se je izpopolnjevala in poglabljala, dokler se ni razvila v nežno, slikovito in pesniško celoto, v kateri jo gledamo danes; vrnile pa so se v njo tuje primesi, tudi v Dežmanovo redakcijo, ki jo smatramo sicer za najbolj popolno. Baumbach je iz preproste pripovedke ustvaril mogočno himno na naše gore; kot rojen pesnik je čutil, kaj je narodnega, v Dežmanovi redakciji. Aškerčeva pesnitev seveda ne dosega Baumbachove; saj se Aškerc ni nikoli uživel v gorsko razpoloženje.
Zlatorog ni edinstven in ni plod domišljije, oklepajoče se edinega Triglava, temveč je odtenek splošne vraže, s katero gleda planinsko ljudstvo povsod na svoje gore in na življenje v njih. Povsod v strmih, visokih gorah naletimo na bajne divje koze, na »zlatoroge« ki, nedotakljivost mogočne prirode ščitijo in branijo pred človeško, drzno vsiljivo radovednostjo. Bele žalik-žene, dobrotne, v odporu pa grozovite čuvarice naših planin, so se priselile k nam z nemških koroških planin, a so postale v naših krajih bolj človeške. Demonsko bitje naših gamsov ni tako strašno, kakor jih slikajo nemški planinski prebivalci v svojih pripovedkah.
»Der Sagenbock« nemškega pisatelja Franca Ksaverja grofa Zedlitza, ki napoveduje celo knjigo o tem znamenitem divjem kozlu z Begunjščice, pač ni sam v naših planinah in tudi ni edini Zlatorogov brat. Tudi drugod v našem pogorju srečujemo divje kozle, ki so več ali manj oblikovani po Zlatorogovem liku; seveda jim je njegovo posebnost tu pa tam zabrisana ali krajevno prikrojena. Povest n. pr. O Martuljkovem planinskem kozlu sem slišal od pokojnega Janeza Omana, bistrega kmeta iz Rut, samouka, ki mu daleč okrog ni bilo enakega. Povest se je žal, ohranila med ljudstvom samo še v odlomkih, celoto pa je že davno zabrisal čas. Martuljkov bajni divji kozel – imena mu nihče več ne ve – je daleko prekašal Zlatoroga po plemenitosti uma kakor po telesnih prednostih. Živel je na planoti Za Akom, velik in močan, da je lahko rušil skalove; bil je črn in je imel srebrne perutnice, da je letal od stene do stene kakor ogromen, pravljičen orel. Bil je zvest čuvar svojih čred; ni ga mogla raniti nobena krogla nobenega lovca. Bil je prijatelj ljudem, če so ga pustili v miru; kar prisrčno in nežno je bilo njegovo prijateljstvo z nekim mladeničem, ki ga je pognala v gore nesrečna, divje strastna ljubezen do lepega dekleta. Mladenič je postal čarodej, živel je z divjimi kozami
in se je zvezal v najtesnejšem prijateljstvu s kriliatim divjim kozlom. Ta ga je nosil na svojem orjaškem hrbtu, kamor koli si je želel. Ljudje so ju večkrat opazovali, ko sta v jasnih mesečnih nočeh letela nad Dolino proti Dobráču; tam sta se spustila na tla, ker je nesrečni krasni mož imel tu lepo ljubico, žal, čarovnico.
Odlomki pripovedke o Martuljkovem bajnem divjem kozlu so sicer fragmentarični, vendar bi iz njih vešča roka lahko zgradila pesniški umotvor, soroden »Zlatorogu«, morda še večji. Toda domača imenitna snov bo – se bojimo – težko kdaj navdihnila domačega poeta: čakala bo na tujca, drugega Baumbacha! – Po kranjskogorskih planinah, med Prisojnikom in Škrlatico, je nekdaj kraljevala prelestna divjja koza, najčistejše srebrnobele barve. Kdor je v srcu še nedolžen, ji je lahko videl med rogovjem žarečo zlato krono. Ta kraljica je bila sveta, noben lovec se ji ni upal stopiti na pot, žalik-žene so jo spremljale. A v današnjih časih je ne vidi nihče več: umaknila se je pred radovednimi očmi, ki jo povsod nadlegujejo. Ljudje v dolini so pozabili nanjo, kakor pozabljajo na vse, kar jim je bilo nekoč sveto …
PV 1941