Slovenske novice, 06. avgust 2021
LEGENDE SLOVENSKEGA ALPINIZMA
Trije bratje Bučer v alpinizmu pustili pečat. Vojko je bil član uspešne mednarodne odprave v Južno Ameriko.
Rodbina Bučer je tista, ki je v slovenskem alpinizmu pustila globok in močan pečat. O treh bratih piše zgodovina. Prvi jeTone Bučer(1917–1986) in je bil organizator alpinizma in cenjen planinski funkcionar. Po 2. svetovni vojni se je vključil v komiteje za planinarjenje, 1945. je bil tudi slovenski delegat na ustanovni skupščini Planinske zveze Jugoslavije (PZJ) na Jesenicah. 1956 je bil član in predstavnik Slovenije v 1. jugoslovanski odpravi Planinske zveze Jugoslavije na Kavkaz. Za svoje izjemno delo je dobil odlikovanje Planinske zveze Jugoslavije (1955) in PZS (1958) ter Bloudkovo plaketo (1968).
Ivan Bučer (1910–1950) pa je bil pisatelj in alpinist. Žal pa je imel obilo smole. Leta 1950 se je ponesrečil v triglavski severni steni, dva dni po nesreči je umrl. Je pa leta 1934 opozoril nase s planinsko pripovedjo Čez steno, leta 1942 je izšla še Koča na robu, nadaljnje ustvarjanje pa je prekinila tragedija. Tretji brat je bil Lado Bučer, ki je bil tudi vodja Alpinističnega odseka Železničar.
Dva dni s Sfingo
Za nadaljevanje tradicije pa skrbi Vojko Bučer, leta 1946 rojeni sin Toneta Bučerja. Oče mu je na smrtni postelji zaupal pomembno nalogo. »Spomnim se, leta 1986 je bilo. Oče je dal poklicati mene in pokojnega Marjana Perka, prišla sva v bolnišnico v Trnovem. Dejal je, bilo je oktobra, da naj se še naprej vsak prvi vikend v oktobru srečajo starejši alpinisti veterani,« pove Vojko, ki je vesel, da se je tradicija obdržala, traja do danes. Lani jo je prekinil novi koronavirus, Vojko pa se nadeja, da bodo letos to le izpeljali. Ob tem je nastala tudi ideja, da bi ob tej priložnosti opravili tudi sprejem mladih alpinistov. Vojko upa, da jim bodo epidemiološke razmere naklonjene.
»Sicer pa se nas zbere po 80, dobimo se kar v Koči ob gozdu. Pogoja za prihod in udeležbo sta dva: starost več kot 65 let in pečat, ki ga posameznik pusti v slovenskem alpinizmu,« še doda Bučer. Imeli smo srečo, da smo ga ujeli v Ljubljani, sicer je raje na Gorenjskem, tam v svetu med Kranjsko Goro, Dovjim in Mojstrano. Še danes rad hodi v gore. »Planinarim,« prijazno doda in pove, da je bil nazadnje na Mavrincu, rad pa jo mahne v Karavanke.
»Da sem tako zaljubljen v gore, je v družini,« potrdi zgoraj zapisane fakte, ob tem pa spomni, da ga je oče že kot otroka vodil s sabo na sestanke s planinsko tematiko. »Izvedel sem vse o povojni slovenski zgodovini alpinizma. To me je navdušilo in očaralo. Začel sem plezati in se učiti. Je pa res, da se je oče po stričevi nesreči v severni triglavski steni zelo bal zame. Prvič sem šel v steno na tečaju pri Poldetu Potočniku,« še navrže Vojko, ki se je po uspešnem tečaju lotil zahtevnih slovenskih smeri. »S soplezalcem Andrejem Kalarjem sva prva preplezala Sfingo od vstopa spodaj pa navzgor, sicer pa je bila to prva ponovitev. Naredila sva tudi več smeri v Štruci. To so bili časi, ko se je pojavila mlajša generacija slovenskih alpinistov, minilo je obdobje, ko so plezali le Nemci,« nadaljuje Vojko, ki pove, da je Andreja spoznal v AO Železničar, dobro sta se ujela, predvsem pa si zaupala. »Dva dni sva plezala Sfingo, pa to je bilo za tiste čase povsem normalno. Zakaj sem plezal z Andrejem? V steni si moral imeti nekoga, ki mu povsem zaupaš,« še doda Bučer, ko se spomni na Sfingo in avgust 1965.
Nauk za mlade
Dobrih 12 let pozneje je bil član mednarodne odprave v Ande, ki jo je organiziralo Planinsko društvo Dovje-Mojstrana. V odpravi so bili Janez Dovžan (vodja), Peter Soklič (zdravnik), Janko Ažman, Vojko Bučer, Izidor Kofler, Kristjan Langus, Marjan Manfreda, Ljubo Nemeček, Mato Podrekar, Dušan Polajnar, Radovan Riedl, Jože Rožič in Miha Smolej, pridružila pa sta se jim še Marjeta Starin in Dimitar Dudanov. »To so bile odprave, ki so se same financirale. Nekaj je dodala planinska zveza, preostalo smo nabrali prek donacij in sponzorjev. V službi smo dobili izredni plačani dopust,« se spominja Bučer, ki je tedaj še delal v podjetju Slovenijales. »To so bile odprave, ki so trajale po mesec dni,« še izvemo. Janez Dovžan in Marjan Manfreda sta se na tej odpravi podpisala pod prvenstveno smer V stene (Yerupaja Grande, 6636 m, Andi, Perú), Miha Smolej, Kristjan Langus, Dušan Polajnar, Radovan Riedl, Matjaž Podrekar in Vojko Bučer pa so se povzpeli na Jirishanco Chico (5417 m, Andi, Perú).
Vojko bi moral tudi na odpravo na Kavkaz in Elbrus, pa mu časovne obveznosti tega niso dovolile. Po delu v Slovenijalesu je šel na svoje, pokojnino si je prislužil kot samostojni podjetnik, saj je imel 15 let lastno tiskarno. V svoji karieri ni bil le inštruktor, ampak tudi gorski reševalec v Kranjski Gori in Mojstrani. »Mlajše sem vedno učil, da naj jim vrv služi samo za varovanje, če se kaj zgodi. Sicer naj plezajo tako, da bo siguren vsak korak,« še poudari. »Gore in jaz, to je ljubezen, ki traja. Če je lepo vreme, je prav greh biti doma,« nam še položi na dušo, preden se poslovimo. Vrnil se je na Gorenjsko, tja, kjer se počuti kot riba v vodi. V hribe rada hodi tudi Vojkova hči, skupaj sta stopila tudi na Triglav.
Drago Perko
