Slovenski alpinizem 2016
Zima ni ponudila posebnih presežkov. Večinoma so se ponavljale lahke klasične smeri, nastalo je nekaj novih zimskih smeri, a nobena posebej ne izstopa. Ali so vzrok slabe zime ali razvajenost alpinistov, je vprašanje, ki še nima odgovora. Tako je nekaj plezalcev zaradi pomanjkanja kakovostnih lednih razmer poletelo čez lužo v mrzlo Kanado, kjer so opravili kar nekaj dobrih ponovitev lednih in kombiniranih smeri. Slovenske lipe listi so obiskali tudi Škotsko, ki zaradi etičnih pravil ponudi intenzivno in prvinsko plezalno izkušnjo. Kot vsako leto tudi letos Chamonix ni ostal brez slovenskega pridiha. Samooklicana Meka zimskega alpinizma je videla nekaj solidnih vzponov, a presežka tudi tukaj ni bilo.
Pomlad je minila v ogrevanju in pripravah na poletno sezono, ki je prinesla nekaj težkih vzponov. Sem ter tja so alpinisti pogledali izven okvirov klasičnih smeri in sten, a še vedno je bila večina težkih vzponov opravljenih v severni steni Triglava in drugih enostavno dostopnih stenah. Udobnost dostopa, sestopa in predvsem veliko informacij o smereh so velik magnet za mlade generacije. Nekaj več obiska so v letošnji sezoni doživeli Trenta ter smeri Vršaca in Mlinarice. Tudi v Dolomitih so naši alpinisti preplezali nekaj težkih smeri, veseli nas, da je ena od teh tudi v 1200-metrski steni Civette.
Na področju odprav je bila sezona nekoliko siromašnejša, a je zato bogatejša po kakovosti. Na tem področju velja kot paradnega konja vsekakor izpostaviti Luko Lindiča, ki je v nahrbtnik pospravil kar nekaj prvenstvenih smeri. Uspešen je bil v Kanadi in na Kitajskem, najbolj pa seveda izstopa odličen poskus v SZ-grebenu Gašerbruma IV, kjer sta z Alešem Česnom obupala šele na severnem vrhu. Za aklimatizacijo sta se kot edina alpinista v sezoni povzpela na osemtisočak Broad Peak. Aktivna sta bila tudi Nastja Davidova in Matic Jošt v pogorju Haptal v indijski Himalaji. Žal jima je smele načrte prekrižalo vreme, a jima je vseeno uspelo opraviti nekaj vzponov in raziskati dolini Šimling in Denjai. Odličen vzpon sta v Kirgiziji opravila tudi Grega Lačen in Andrej Gradišnik, ki sta v dolini Ak-Su načrtovala prosto ponovitev zahtevne 900-metrske smeri v Piku Slesova. Kljub kislemu vremenu sta fanta vztrajala in iz situacije izvlekla pozitiven izkupiček, saj je Gregi uspelo opraviti prosti vzpon. Omeniti velja tudi prvi vzpon in pristop na šesttisočak Jang Tsang Go v Tibetu, ki ga je opravil Domen Kastelic s švedskima kolegoma.
Tik pred koncem leta so bile v stenah odlične razmere z majhno količino snega, ki pa je bil zelo dobre kakovosti, zato je bilo opravljenih veliko vzponov. Kot pozitivno je treba oceniti »ponovno odkritje« martuljških gora, vendar so alpinisti žal spet slepo sledili objavam v virtualnem svetu; le redki so zmogli pogledati čez te »(pre)visoke« planke. Mogoče bi na tem mestu izpostavili le ponovitev Čopovega stebra.
Če potegnemo črto pod sezono, moramo priznati, da je bila, z izjemo nekaterih svetlih trenutkov, precej povprečna. Kot da postaja alpinizem prostočasna dejavnost in ne več način življenja. Kot da ni več tiste drzne predrznosti, s katero se je slovenski alpinizem ponosno postavil ob bok največjim akterjem. Vedno bolj pridobivajo na pomenu številke, ocene, »lajki« in občudovanje družbenih omrežij, vedno manj pa je raziskovanja, iskanja, obračanja in učenja iz porazov, pisanja zgodbe, doživetja. Vedno manj je pristnega alpinizma. To je deloma trend tudi na svetovni sceni, kjer se mogoče bolj čuti pritisk sponzorjev, ki stojijo za plezalci. In sponzorji pričakujejo pojavnost. Takšno, ki se prodaja. Prodaja pa se samo težko, težje, najtežje, nevarno, nevarnejše, še dobro, da smo bili mi. Ali je to prava smer, pa bo pokazal čas.
Peter Bajec, član Komisije za alpinizem pri PZS
