Slovenski alpinizem 2010
Leto 2010 se je začelo s sanjskimi zimskimi razmerami v mnogih stenah. Odlični vzponi so se vrstili kot po tekočem traku. Zimo so zaznamovale predvsem stene nad Logarsko dolino, pa tudi Špik, Bovški Gamsovec, Prisojnik in drugi. Preplezane so bile številne prvenstvene smeri in opravljene številne težke zimske ponovitve. Preplezanih je bilo tudi nekaj težkih slapov in kombiniranih smeri. Vsekakor bi si takih sezon želeli še več, hkrati pa nas lanska sezona zaradi razmer ne sme razvaditi. Pohvaliti je treba posamezne alpiniste, ki še imajo nekaj raziskovalnega alpinističnega duha v sebi in odpirajo nove smeri. Kar nekaj dobrih vzponov je bilo pozimi opravljenih na utečeni akciji KA – taboru za perspektivne alpiniste v Chamonixu.
Pomlad so zaznamovali predvsem vzponi v Paklenici, pa tudi drugje, kjer so posamezniki opravili kar nekaj prostih ponovitev najtežjih smeri ter prvih prostih ponovitev.
Poletna sezona je bila v znamenju vrhunskih vzponov v Dolomitih (Cine, Marmolada) ter v stenah nad Chamonixom. Če so bile še pred letom ali dvema najtežje smeri rezervirane le za redke posameznike, se je v letu 2010 število alpinistov s preplezanimi najtežjimi smermi povečalo. Vsekakor spodbudno. Delček k temu je pripomogla tudi izvedba poletnega tabora v Dolomitih. Tabor je bil uspešen, odzivi so bili dobri. Tudi doma je bilo poleti opravljenih kar nekaj kvalitetnih vzponov, vendar nič posebej pretresljivega.
Leto je 2010 bi lahko označili kot leto s slabim izkupičkom na odpravah. Pravzaprav so vse odprave v najvišjih gorstvih (Gašerbrum I, Hardeol, Gaurišankar, Šiša Pangma, Trango Tower) ostale brez osvojenih glavnih ciljev. Vsem so bile skupne predvsem slabe vremenske razmere. Na lanski osrednji odpravi PZS Gašerbrum I je naveza preplezala prvenstveno smer na Hidden Sud (7109m), druga naveza pa poizkusila na Gašerbrumu VI in se pod vrhom obrnila. Na odpravi Hardeol so opravili prvi pristop na Nital Thaur, glavni cilj pa zaradi slabih razmer opustili. Obe odpravi v Tibetu je zaznamovalo slabo vreme, na odpravi Trango glavnih ciljev niso uresničili, so pa preplezali nekaj krajših smeri.
Kot svetlo točko odprav lahko označimo odpravo v ZDA in Kanado, kjer je naveza preplezala številne težavne in zanimive smeri v različnih stenah. Prav tako svetla točka pa je bila še ena odprava v kanadsko divjino, v stene Cirque of Unclimbables, kjer je naveza prav tako preplezala lepo število kvalitetnih smeri.
Omeniti velja še prvenstveni vzpon naveze v južni steni Bisotoona v okviru plezalnega festivala v Iranu ter udeležbo naveze na srečanju BMC v južnem Walesu, sodelovanje na lednem srečanju v Kanderstegu ter obisk Norveške. Nekaj mlajših alpinistov se je odpravilo v Južno Ameriko, natančneje v Peru, kjer pa niso posegli po odmevnejših vzponih.
Kaj bi lahko naredili, da se slovenski alpinizem vrne tja, kjer je bil in kamor sodi, je težko vprašanje. Merila in standardi v vrhunskem alpinizmu so danes visoko postavljeni in le načrtno ter predano dolgoletno delo lahko pripelje do pravih rezultatov. Tu igrajo veliko vlogo matični odseki, Komisija za alpinizem ter PZS kot krovna organizacija. V preteklih letih je bilo veliko govora o bolj sistematičnem delu z mladimi, a smo danes verjetno le korak naprej. Le korak. Današnji pristop do športne aktivnosti, med katero lahko štejemo alpinizem, zahteva profesionalnost. Profesionalnost pa terja svoje. Da se že uveljavljeni alpinisti, razen izjem, ne udeležujejo odprav, je verjetno velik razlog za manjše število kvalitetnih vzponov izven Evrope, med mlajšimi alpinisti pa je le peščica takih z vizijo in idejo, kako naprej. Gonilna sila slovenskega alpinizma so posamezniki, kar se kaže pri vzponih tako doma kot v tujini.
Za izboljšanje stanja bo potrebnih kar nekaj osebnih odločitev kot tudi odločitev na ravni odsekov, KA in PZS.
Matej Kladnik
