Slovenski alpinizem 2008
Za letošnje leto lahko rečemo, da gre v zgodovino kot leto, ki ga velja čim prej pozabiti. Ne samo zaradi tragičnih dogodkov, ampak ker se je letos prvič pokazala jasna slika alpinistične realnosti tega trenutka. Podobno kot mnogi drugi »odmevni, nacionalni, komercialni« športi je tudi alpinizem omejen na uspehe posameznikov. V bodoče lahko v nedogled pritiskamo na te izredne posameznike ali pa sprejmemo, da vedno pač ne gre in da smo vsi samo ljudje. Upam, da bodo to sliko kmalu zagledali tudi na odsekih in bolj sistematično pristopili k vzgoji vrhunskih alpinistov, saj perspektivni mladi kadri vse prevečkrat končajo v raznih ljubiteljskih gorniških druščinah širom Slovenije. Čas je že, da alpinizem znova dobi pravo – prvo mesto v vseh alpinističnih sredinah. Najbolj od vsega pa razveseljuje izredna aktivnost mladih, ki so preplezali številne zahtevne smeri in jih od najboljših loči le še majhen korak. Prav ti mladi so največji obet slovenskega alpinizma.
V letu 2008 je začel veljati nov sistem kategorizacije, ki je precej spremenil način doseganja mednarodnega in perspektivnega razreda. Pri izpitih za alpiniste se je uvedla izpitna tura, ki je bila kljub hudim začetnim odporom na koncu lepo sprejeta.
Če smo v preteklih letih izbirali med vzponi najvišjega svetovnega razreda, je potrebno tokrat priznati, da je izbor potekal stopnico nižje. Vzponi seveda niso slabi, prav nasprotno, gre za izredne dosežke, v marsikaterem pogledu neponovljive in tudi v očeh svetovne javnosti odlično vrednotene. Toda v primerjavi z leti poprej manjka plezalskih in idejnih presežkov.
Stalnica mednarodnih sodelovanj sta postala srečanje BMC ter mednarodno srečanje lednih plezalcev v Furnelu. Novost je organiziranje izmenjave s poljskimi alpinisti, ki so v letu 2008 prišli k nam, v letu 2009 pa gredo slovenski alpinisti v poljske Tatre. Kljub obilnim snežnim padavinam tik pred taborom je bilo opravljeno zavidljivo število odličnih zimskih vzponov. Tabor za mlade alpiniste v Chamonixu je bil ponovno izveden in je ena najbolje sprejetih akcij KA. Slovenski alpinisti so močno zaznamovali dogajanje nad Chamonixem takoj po novem letu. Najprej druga prosta ponovitev Severnega ozebnika (VI, 6+, M8, 700 m) v Druju (Andrej Grmovšek-Marko Lukič), nato pa še tretja prosta ponovitev tokrat mešane naveze (Tina Di Batista-Tomaž Jakofčič). Ta smer verjetno še dolgo ne bo doživela ženske proste ponovitve. Sledijo prva prosta ponovitev Late to say I’m sorry ter ponovitve drugih težkih kombiniranih smeri. Pri nas ob številnih dobrih vzponih izstopa zimska ponovitev Švicarske smeri (Luka Lindič-David Debeljak). Veseli nas ugotovitev, da je bilo leto 2008 verjetno prelomno za razmah pravega kombiniranega plezanja v gorah pozimi.
Če smo bili pretekla leta v Sloveniji vajeni enega ali dveh izjemnih vzponov, pa smo bili v letu 2008 priča seriji odličnih vzponov mladih alpinistov. Izstopata sicer prosti ponovitvi Obraza Sfinge (IX) v Triglavu (Miha Valič, Martina Čufar, Luka Krajnc), a sledi še serija vzponov s težavami do VIII+/-IX.
Podobno velja za Dolomite. Težko bi rekli, da so ponovitve Švicarske smeri (VIII+/-IX), Paolo VI (VIII+/-IX) ter Via Dibone (VIII+/-IX) slabi vzponi, zlasti če govorimo o mladih alpinistih, a navajeni smo na več. Edina res temna lisa so letni vzponi v Alpah, saj bi težko izpostavil katerega.
Kot vsako leto pa so si alpinisti za glavni cilj sezone postavili dosežke na odpravah. Od bližnjih izstopata prosti ponovitvi smeri War and Poetry ter Left Pillar na Grenlandiji v enem zamahu (Andrej Grmovšek). Odljudno območje in občutek osamljenosti potencirata alpinistove občutke, zato je dosežek IX. stopnje vrhunsko dejanje. Za piko na i sta alpinista dodala še dva prvenstvena vzpona.
Tudi podobno blizu polarnega kroga, na Aljaski, so naši alpinisti opravili kar nekaj lepih vzponov. Najprej je bila opravljena prva ponovitev Season of the Sun (VI, 5+, M6+, 1500 m; Tina Di Batista in Tomaž Jakofčič) v Mt. Bradleyu. Sledila je ponovitev legendarne smeri Deprivation (AG 6/6, M6, 1500 m) v Mt. Hunterju (Matej Kladnik in Urban Novak). Izstopa še ponovitev Francoske smeri v isti gori, ki je bila preplezana do glavnega vrha.
Himalaja je letos precej razočarala. Irena Mrak je neuspešno poskušala z vzponom v alpskem slogu na Nanga Parbat. Zaradi močnih vetrov so mladi alpinisti na taboru UIAA pod Tukuche Peakom s težavo dosegli vrh in tako dobili osnovni vpogled v dogajanja na takih odpravah.
Odprava pod Makalu (Marko Prezelj) je iz enakega razloga – močnih severnih vetrov – opustila glavni cilj – zahodno steno Makaluja, a so njeni člani pred tem za aklimatizacijo preplezali novo smer Anderson-Prezelj v sosednjem Kanchungtseju (Makalu II).
Ekipa mladih alpinistov je dojela, da je včasih bolje ponoviti odmevno smer kot na silo preplezati novo. Ponovitev smeri Anderson-House-Prezelj v zahodnem vrhu K7 je vrhunsko dejanje mladih in perspektivnih alpinistov.
Še kakšen dodaten vzpon jim je preprečilo žalostno dogajanje na Muztagh Towerju. Po preplezani novi smeri Slovenska smer – Izgubljena magija v deviški severni steni se je zgodila tragična nesreča, ki je slovenskim alpinistom za vedno vzela predvsem prijatelja in kolega, pa tudi enega najboljših slovenskih alpinistov zlate generacije. Pavle Kozjek je bil tako z odličnimi vzponi kot z neprisiljeno, predvsem pa nenapihnjeno medijsko komunikacijo, vedno prisoten in je predstavljal zgled mnogim mladim alpinistom, pravzaprav številnim generacijam alpinistov.
Nismo še dobro dojeli tragedije na Muztagh Towerju, ko nas je doletela nova tragična vest, da nas je pod vrhom Cho Oyu za vedno zapustil Miha Valič. Zaradi tragičnih usod dveh vrhunskih alpinistov je pisanje o tem, kaj pomeni leto 2008, polno mešanih občutkov. Vsi vemo, da je alpinizem nevaren, a obenem vsi v isti sapi govorimo, da je ob upoštevanju pravil in ustrezni pripravi ta nevarnost zmanjšana na minimum. Ob nesrečah tako vrhunskih posameznikov pa ostanemo brez besed, pogosto pomislimo na božji prst, usodo … In kakor koli obrnemo, v veselje nam je lahko, da smo poznali Miho in Pavleta, ki sta znala slediti ciljem in živeti polno. Mogoče prav zato njun nasmeh ostaja skrivnosten in hkrati iskren.
Peter Mežnar
