Slovenski alpinizem 2004
Verjetno še nobeno leto na programu ni bilo toliko himalajskih ciljev, najbrž pa tudi nobeno leto ni bil odstotek »izplena« tako nizek kot v letu 2004. To je logična posledica večih dejavnikov. Prvi je že ta, da sploh ne premoremo toliko vrhunskih alpinistov, kot bi jih tolikšno število – kar 13 (zanimivo število) – želenih himalajskih vrhov zahtevalo. Vsak vrhunski alpinist tudi nima vseh lastnosti, ustreznih za Himalajo. Drugi vzrok je v tem, da vsaka himalajska odprava zahteva dobro organizacijo. Dobrih organizatorjev, vodij pa Slovenci nimamo dovolj, že zaradi svoje, skoraj vedno podizvajalske tradicije, zato tega dela preprosto ne cenimo, ga omalovažujemo in najraje odrinemo. Kar velja za družbo, državo, podjetja, velja tudi za planinstvo in alpinizem. V tej sezoni je bil vsak tretji alpinist vodja – in komaj vsaka tretja odprava uspešna. Tretja značilnost je, da nekdanji vrhunski himalajci, ko postanejo vodje odprav, izbirajo cilje po svoji meri, ne po meri najboljših alpinistov, kar pomeni z leti postopno nižanje vrhov in zahtevnosti. Temu se pridružujejo še drugi interesi – komercializacija, vodništvo. O delitvi državnih sredstev največkrat sodelujejo in odločajo udeleženci in vodje odprav, kar otežuje strogo selekcijo po kriterijih kakovosti in nacionalnega pomena. Temu je podlegla tudi odpravarska komisija, dala »vsakemu nekaj« in le projekte mladih odločneje in usmerjeno podprla. Tako se je delitev spreminjala v drobljenje – sil in sredstev. Sodelovanje s tujci je dvorezno. Po eni strani pomeni mednarodno sodelovanje in izmenjavo izkušenj, olajša organizacijo na osebne priprave, na drugi strani pa se s tem prepušča izbiro ciljev drugim in tudi odločanje o udeležbi za kak ključni vzpon.
Zgornjih vrstic ni treba brati kot absolutno kritiko in negiranje dosežkov. To je samo končna slika večletnega razvoja v določeno smer, najbrž tudi njegova kulminacija in torej tudi točka obrata, saj kaj dlje v tej smeri sploh ne gre. Vsak razvoj slej ko prej pripelje do rezultatov, ki so jasni vsem – v dobrem in v slabem. Pomembno jih je predvideti še pravi čas.
Ob vsem tem je bilo nekaj prav lepih uspehov. Trojna naveza je s prvenstvenim vzponom, alpsko ponovitvijo in vzponom na najvišji vrh v stolpih Trango dokazala kakovost, vztrajnost in himalajski pustolovski duh. Enako in še več velja za prvi vzpon z juga na sedemtisočak Nangpai Gosum. Čeprav ne povsem uspešni poskusi mladih v skupini Trango in v indijski Himalaji so nekaj vredni predvsem zaradi samostojnosti pri organizaciji. Naveza dveh mladih je v okviru seniorske odprave uspešno priplezala na Daulagiri, drugi osemtisočak (Gašerbrum II) pa je bil polovični uspeh slovensko nemške odprave himalajskih klasikov.
V povprečju so bile naveze v Andih bolj uspešne, izstopa pa prvenstvena smer v Chacraraju. V južnem delu Andov – v Patagoniji – so se predvsem izkazale ženske naveze. Naš alpinist v navezi z ameriškim je bil odličen v Skalnem gorovju (Rocky Mountains).
V evropskih Alpah je bilo nekaj zahtevnih prostih ponovitev kopnih smeri najboljših moških in ženskih plezalcev.
Dogajanje v letu 2004 je krojilo tudi slabo vreme in tako še dodatno pripomoglo k sliki redkih pomembnih dosežkov. Dobra stran dogajanja v letu 2004 je pač logičen poduk, da mora biti alpinizem na mednarodnem področju rezultat resnih projektov, resnih priprav in podpiranja resnične kvalitete ter perspektivnih mladih alpinistov. Brez dobrih zimskih vzponov v domačih Alpah in brez težkih kombiniranih smeri v Zahodnih Alpah ne more biti dobrih uspehov v Himalaji. Himalaja, Andi in Aljaska niso prostor za trening, pač pa za izvedbo, za nastop v mednarodni areni. Nekaj uspešnih »nastopov« to mnenje dokazuje in upravičuje.
Tone Škarja
