Gorenjski Glas, 25. marec 1997
Piše: Andrej Štremfelj
V preteklem letu sem bil trdno odločen, da skupaj z Markom Prezljem izpeljeva dolgo načrtovan vzpon na Gyachung Kang v Tibetu. Zaradi visokih cen, ki jih Kitajci zaračunavajo za še nepreplezane mejne vrhove, je bila glavna in pričakovana ovira denar. Odprava je bila v letnem planu Komisije za alpinizem pri Planinski zvezi, pa tudi to ni pomagalo. Bolj kot je se je bližala jesen, bolj je postajalo jasno, da s plezanjem v Tibetu ne bo nič. Že sem se sprijaznil z dejstvom, da bo leto minilo brez obiska Himalaje, ko se je ponudila nepričakovana priložnost.
Odprava treh vrhov je v zadnjem trenutku izgubila dva svoja člana, ki sta se resneje poškodovala. Organizirana je bila zato, da bi mladi dobivali izkušnje v Himalaji, kar je bil razlog da so potrebovali še kakega izkušenega himalajca. Z Markom sva bila dobrodošla zamenjava, saj sva bila fizično dobro pripravljena prav zaradi svojih načrtov v Tibetu. Gore zahodnega Nepala so mi zadišale že takoj po vrnitvi pokojnega Staneta Belaka Šraufa iz ogledne odprave v ta, zelo redko obiskan predel Himalaje. Šrauf je bil tudi tisti, ki je zasnoval odpravo v približno takšni obliki, kot je kasneje odšla na pot. Turistično povsem neobljuden del Himalaje je bil zame dovolj močan magnet, da nisem dolgo premišljeval o ponujeni priložnosti. Trije vrhovi med šest in sedem tisoč metri, z deviškimi in zelo visokimi stenami, plezanje po navezah v alpskem stilu, vse to so bili samo še dodatni razlogi, da odločitev za sodelovanje na tej odpravi ni bila težka.
Sledili so trije tedni intenzivnih priprav na odhod, predvsem v organizacijskem smislu. Vsak član odprave je moral prispevati kar zajeten kupček zelencev, ki ga je moral zbrati sam, kakor je vedel in znal. Nekaj sredstev mi je uspelo zbrati že na račun odprave v Tibet, vendar je bilo treba te redke sponzorje obvestiti o spremembi načrta. Poleg tega mi je manjkal cel kup pomembne opreme, ki jo je sicer lahko dobiti ob zajetni denarnici, sicer pa porabiš veliko časa in energije, preden zbereš vse tisto, kar potrebuješ. K sreči imajo za moje alpinistično udejstvovanje veliko razumevanja na Srednji lesarski šoli v Škofji Loki, kjer sem zaposlen, tako da mi je bilo vsaj s temi težavami prizaneseno.
Za velike cilje v Himalaji, je treba živeti in si jih želeti. V sebi jih moraš nositi kar nekaj časa, razmišljati o njih, predvsem pa te morajo povsem prevzeti.
Zahtevnejši kot je cilj, več časa potrebuješ za to zorenje. V dolgih letih sem spoznal, da je to eden od pomembnejših pogojev za uspeh in da prinaša tudi največjo motno varnost. Kadar si nek cilj zelo teliš, se nanj dobro fizično in psihično pripraviš, takrat je tudi verjetnost nesreče veliko manjša. Tveganje na vsaki taki odpravi pa prav gotovo je. Zatiskati oči pred tem dejstvom bi bilo nojevsko tiščanje glave v pesek. Pred odhodom sem bil prepričan, da sem kljub kratkemu času od odločitve do odhoda, zadostil vsem naštetim zahtevam, ki si jih postavljam predvsem sam v hotenju, da bi bilo moje tvegano početje čim bolj varno.
Skupina Apija leži na skrajnem severozahodu Nepala, povsem blizu zahodne tromeje med Indijo, Kitajsko in Nepalom. Gore so za Himalajo razmeroma nizke, saj edino Api, kot najvišji, presega višino sedmih tisočakov. Značilno za skupino pa je, da je tudi vznožje gora relativno nizko, saj je bazni tabor na 3600m. Tako so stene pravih himalajskih dimenzij, visoke 2000 m in več. Naša odprava je bila namenjena na južno stran Apija (7132 m), kjer je poleg omenjenega sedemtisočaka možen dostop še do dveh pomembnih šesttisočakov; Nampe (6755 m) in Bobaya (6808 m), od katerih je bil slednji še nepreplezan.
