Gorenjski Glas, 18. marec 1997
Piše: Andrej Štremfelj
Prostor na njivi, kjer smo morali najprej poruvati posušena koruzna stebla, res ni bil prijeten. Zemlja je bila na debelo prekrita s kozjimi iztrebki. Šele na povratku sem ugotovil, od kod ta velika količina gnoja. Srečali smo najbolj nenavaden transport, kar sem jih kdaj videl. Večinoma so bili kozli in ovni, ki so prišli skozi vas v urejeni koloni. Na hrbtih so imeli privezane torbe, v katerih so prenašali sol, moko sladkor in riž.
Boštjan je vztrajno trdil, da je le uro hoda dalje lep prostor ob reki, kjer so spali že na izvidnici. K sreči ga Roman ni poslušal, saj smo naslednjega dne ob reki našli prostor, kamor bi s težavo postavili dva šotorčka. Za ureditev tabora bi si morali posekati precejšen del prave bambusove džungle.
Dan počitka smo izkoristili za izlet v okolico. Predvsem smo želeli priti nekam višje, ven iz globoke doline. Po strmih travnatih pobočjih poraslih z redkimi borovci smo se povzpeli do prve vasi visoko na pobočju. V skalah na grebenu nas je presenetil trop opic, ki si nikakor niso pustile blizu. Za bližnjimi zelenimi hrbti, ki so se dvigali na nasprotni strani doline, so naenkrat zrasli beli vrhovi. Od naših ciljev se je pokazal le Bobaye. Kot strmo prirezana piramida nad redkimi borovci bližnjega grebena.
Tomaž je bil na odpravi zadolžen za hrano. Pomagal mu je še Marko. Že v Katmanduju sta imela nekaj teiav s kuharjem. Niso se mogli dogovoriti za količine določene hrane. Na dostopu so se odnosi še poslabšali. Imeli smo občutek, kot da v naši kuhinji je polovica vasi. Kuhar si je dodatne pomočnike kupoval z našo hrano. V dveh dneh je pokuril eno posodo z gorivom in kazalo je, da bomo ie sredi odprave brez goriva za kuhalnike in brez nekaterih vrst osnovne hrane.
Na dan počitka smo si zaželeli svežo beljakovinsko hrano. Kuharja smo poslali v bližnjo vas po tri kokoši. Vrnil se je s štirimi, vsaj tako je priznal Tomažu, saj je kupil eno tudi za spremljevalce. Na koncu pa smo ugotovili, da jih je kupil kar pet. V primeru, da tega ne bi opazili, bi nas dvanajst pojedlo tri kokoši, pet Nepalcev pa dve. Nikjer v Nepalu še nisem videl, da bi tako obsežna travnata pobočja kosili in sušili seno. Spravljali so ga kar v visoke kopice. “Travniki”, ki so bili pokošeni ali pa so jih prav tedaj kosili, so bili včasih nerazumljivo strmi. Kosci, večinoma ženske, so travo kar želi s srpi, tako kot žito. To je verjetno edini način za tako razgiban svet. Kljub natančnemu opazovanju nisem mogel ugotoviti, kaj je vzrok za to, da neko pobočje pokosijo. Včasih sem imel občutek, da pustijo najboljšo travo na najbolj priročnih pobočjih in obratno. Moja meščansko razvajena pamet očitno ni bila sposobna najti pametne razlage.
Po dveh nočeh na koruzni njivi smo se kot ena skupina z osemdesetimi nosači odpravili naprej. Zapustili smo nižinske vasi in se dvignili v pobočja visoko nad reko. Prvič smo prekoračili višino dva tisoč metrov. Vasici Gnusa in Shiti sta nas pričakali vgnezdeni sredi raznobarvnih zaplat obdelane zemlje. Z višino se je rastje precej spremenilo. Riž je povsem izginil in ga je zamenjala koruza. Slikovitost pokrajini so povečevale njive rožnate barve. Rastline nisem prepoznal in je ne bi mogel uvrstiti v noben meni znan sistem. Zvezni oficir mi je razlagal, da iz drobnega semenja, ki ga dobijo od rastline, pečejo kruh. V obeh vaseh je zelo bogato obrodil fižol. Posadijo ga na njivo, kjer so prej pobrali koruzo. Fižol se ovija kar po suhih koruznih steblih, ki jih poberejo šele skupaj s fižolom. Našo pozornost je vzbudilo nenavadno veliko število njiv posajenih z indijsko konopljo. Glede na oddaljenost vasi od civilizacije sem verjel, da jo večinoma res uporabljajo za izdelavo vrvi, ki so v teh krajih zelo dragocene.
