Gorenjski Glas, 4. marec 1997
Piše: Andrej Štremfelj
Povsod, kjer smo se pojavili, smo bili deležni velike pozornosti. V vaseh se je okrog našega tabora vedno nabrala velika gruča ljudi, ki so nas opazovali z radovednimi očmi, begali od enega do drugega in tipali po vsem, kar smo imeli s seboj. Turistov v teh krajih ni, saj niti ves zadnji del vožnje z avtobusom proti severu niti na dostopu nismo srečali nobenega tujca. Le redke odprave v letih pred nami so obiskale dolino reke Chamliye. Nekomu, ki je prehodil le deželo pod Everestom ali katerega od drugih znanih predelov Nepala, bi se zdeli ti kraji utopična predstava nekega sanjača, ki bi se rad vrnil v šestdeseta leta.
Minil je nepozaben prvi dan našega pristopa. Bilo je sicer zelo vroče, vendar se nam ni nikamor mudilo. Pogosto smo se ustavljali pri čajnicah, kjer so nam pripravljali čaj, ki je bil večinoma osladnega okusa. Kmalu smo se pripravili na to in vedno po naročilu budno spremljali dogajanje pri ognju. Takoj ko se je pojavila posoda s sladkorjem smo poskočili, kot bi nas nekdo zbodel s šivanko in posredovali pri kuharju (večinoma so bili moški), da je količino sladkorja zmanjšal vsaj za polovico.
Čajnice so običajno sestavni del manjše trgovine z mešanim blagom. Ognjišče imajo največkrat postavljeno ločeno pod preprosto streho in stoji prislonjeno ob glavno zgradbo. V bližini je bil vedno prostor za odlaganje tovorov. Iz kamenja zložen podstavek okrog velikega pipala, drevesa z bujno krošnjo in temu primerno obsežno senco, je kar vabil k počitku in požirku čaja. Enkrat se je zgodilo, da smo naročili čaj skupaj s skupino domačinov.
Lastnik čajnice je nerad ubogal naša navodila glede sladkorja. Potem je najprej nalil čaj v naše kozarce, preostanek izdatno osladkal in šele nato ponudil pijačo domačinom. Čaj so nam postregli v pločevinastih ali pa steklenih kozarcih. Opazil sem, da je steklo veliko bolj cenjeno, saj smo vedno, če se je le dalo, mi kot tujci in pomembnejši gostje, dobili steklene kozarce. Nikdar pa nismo ostali neopaženi. Tudi kadar je stala čajnica na videz povsem na samem, so se kot čudežni škratje kar naenkrat prikazali radovedni temni obrazi z bleščečimi očmi, ki so prodorno zijali naravnost v nas.
Tudi tisti prvi večer smo se utaborili na travnati ravnici pod vasjo. Gruče radovednih ljudi so nas obkolile, še preden smo postavili šotore. Kuhinjo so postavili na obrobje našega tabora. Po okusni in obilni večerji sem šel v šotor po milo in brisačo, da bi si ob reki v miru umil prepotene noge. Že prvi pogled na stvari v šotoru mi je bil nekam nenavaden. Moj nahrbtnik!? Za trenutek sem dvomeče pobrskal po spominu, če sem ga slučajno odložil kam drugam. Ne, prav gotovo sem ga dal v šotor čisto k vhodu. Ukradli so mi nahrbtnik!
Bliskovito sem zlezel iz šotora in se s svetilko na glavi ozrl naokrog. Izza šotora je prijecljal deček s prestrašenim obrazom. V rokah je držal moj fotoaparat in mi hitel nekaj dopovedovati. Zgrabil sem ga za roko, da mi ne bi pobegnil in poklical Romana ter zveznega oficirja. Kmalu sta prišla oba vaška policaja. Odločno sta napovedala široko iskalno akcijo, o kateri uspeh nista dvomila. Napisati sem moral spisek ukradene opreme. V nahrbtniku sem imel kup malenkosti, ki jih potrebuješ vsak dan, poleg tega pa še majhen fotoaparat, velik objektiv za večjega, ledeniška očala in še kup obleke in drobne fotografske opreme. K sreči sem pred večerjo večji fotoaparat položil v šotor poleg nahrbtnika. Tat ni imel nobenega časa da bi izbiral. Očitno je le pograbil prvo stvar in pobegnil. Tako se mu je mudilo, da je iz odprtega nahrbtnika celo izgubil enega od fotoaparatov. Tudi denarnico sem ravno pred nesrečnim dogodkom povsem slučajno spravil v žep.
