Gorenjski Glas, 25. februar 1997
Piše: Andrej Štremfelj
Prašni in utrujeni od dolge vožnje smo z rahlim nezaupanjem do novega okolja izstopili iz obkoljenega avtobusa. Obstopili so nas številni radovedni domačini, za katere je prihod tujcev dogodek leta.
Gokule so majhna vas na bregovih reke Chamliye. Hiše so razkropljene med polji na dokaj obsežni ravnici na obeh straneh reke. Središče vasi je na nasprotni strani reke kot začasna “avtobusna postaja”. Začasna zato, ker cesto gradijo naprej in bo menda privijugala vse do Darchule, središča istoimenskega okraja povsem na indijski meji. Na desnem bregu reke je toliko prostora, da so zgradili celo majhno letališče, ki pa služi predvsem vojaškim namenom.
Vas se poleg ceste lahko pohvali tudi z elektriko. Obe civilizacijski pridobitvi sta menda posledica tega, da je predsednik sedanje vlade doma nekje iz teh krajev. Verjetno pa na ta način uradniki v Katmanduju skušajo prepričati tukajšnje prebivalce, da pripadajo njim, ne pa zahodnega Nepala gospodarsko in tudi kulturno bolj sodeluje z Indijo kot pa z osrednjim delom svoje domovine. Po končani srednji šoli na primer, mladina hodi študirat v Indijo ne pa v Katmandu.
Gokule ležijo na višini 650m. Temu primerno je tudi rastje. Na poljih prevladuje riž, vmes pa bananovci, mandarine, papaja in limone.
Prve tri dni hoda se mi je zdelo, da hodim skozi rajske vrtove. Dežela je bila bogata. Mogoče je bil ta občutek še močnejši zato, ker smo hodili v času žetve, v času, ko se ljudje veselijo pridelka in zadovoljni delajo na poljih. Srečevali smo jih na vsakem koraku. Bili so zelo prijazni. Najbolj me je presenetilo to, da niso imeli nič proti fotografiranju, pa najsi so bili lepi ali grdi, Ženske ali moški, stari ali mladi, pri delu ali počitku. Pokrajino himalajskega predgorja v zahodnem Nepalu večinoma naseljujejo različne kaste hindujcev. Večinoma so ostali zvesti vsem navadam in običajem vezanim na kastni sistem, ki v veliki meri vplivajo na vsakdanje življenje. Zavednemu hindujcu je na primer nesprejemljivo peljati v svojo hišo nehindujca ali hindujca nižje kaste. Prav tako si z njimi noče deliti hrane. Večinoma imajo seveda na voljo prostor na podstrehi ali hlevu, kamor napotijo nehindujskega gosta in ga nahranijo, potem ko so sami že pojedli.
Bilo je na koncu dnevne etape, ki se je zavlekla v večer. Nosači so zakurili ognje in si pripravljali večerjo. Na poti od potoka, kjer sem se umil, sem se ustavil pri skupini nosačev. Kuhali so si večerjo in mi z nasmehom odgovorili na moj pozdrav. Zanimalo me je, kaj si pripravljajo za večerjo, zato sem se približal njihovemu loncu na ognjišču. Nasmehi so izginili in odgnali so me z na pol jeznimi in na pol prestrašenimi obrazi. Eden od njih, ki je do pasu gol sedel pri ognju, mi je pomenljivo pokazal vrvico, ki mu je v loku visela preko rame. To je sveta vrvica, ki jo nosijo pravoverni hindujci vse življenje in jo dobijo v znak trdne vere od staršev že v mladosti. Pomemben del prebivalstva je še presenetljivo veliko števila bramanov in nekaj manj thakurov, ki so neposredni potomci indijskih zemljiških gospodov. Ostale etnične skupine so podobne kot v preostalem Nepalu na področji predgorja. Manj kot kjerkoli v Nepalu, pa je tu Tibetancev. Pojavljajo se le kot potujoči trgovci, ki zimske mesece preživijo v toplem Teraju, poleti pa tovorijo nazaj na planoto.
Dostop smo začeli razdeljeni v dve skupini, saj v enem dnevu nismo našli dovolj nosačev za naših osemdeset tovorov. Bil je čas žetve in ljudje so imeli ogromno dela na polju.
