Gorenjski Glas, 13. maj 1997
Piše: Andrej Štremfelj
Medtem ko sva čakala na pomoč iz baze, sva si ogledovala steno, kjer sva sestopala in potem doživela nesrečo. Prepričal sem se, da sva v danih okoliščinah našla relativno varen prostor, varnejšega, kot sem predvideval v steni. Pokazalo pa se je, da sva ponoči zašla preveč proti vzhodu in srečno našla lepe prehode. V prvi vrsti sva imela veliko smole, da naju je zajel plaz, potem pa prav toliko sreče, da sva jo tako poceni odnesla.
Še istega dne, nekateri prej, drugi pa kasneje, smo se vsi vrnili v bazo. Razpravljali smo o tem, ali naročimo helikopter za naju ali ne. Frenk je zatrdil, da iz čisto zdravstvenih razlogov vrnitev domov ni tako zelo nujna. Poleg tega je bila odprava šele na začetku in kaj lahko bi se zgodilo, da bi helikopter potrebovali za še kak nujnejši primer. To sta bila dva glavna razloga, da smo se soglasno odločili za prenos na nosaških hrbtih.
Najprej smo računali na dva nosača, ki naj bi v bazo prinesla dodatno hrano. Toda nosača o tem nista hotele niti slišati. Izgovarjala sta se na slabo obutev in zasneženo pot. Prav ta dan je res snežilo tudi v bazi. Dogovorili smo se, da iz vasi v čim krajšem času prideta z okrepitvami.
Čez tri dni je prišlo šest nosačev. S seboj so prinesli dva drogova in razstavljen stol iz šolske učilnice. Nihče od nas si ni znal predstavljati, na kakšen način nameravajo pripraviti nosila. Povsem smo jim prepustili to skrb, kar se je izkazalo za zelo optimistično ravnanje. Naslednjega jutra namreč nosači niso imeli nobene prave ideje, kako bi sestavili nosila. Prvi so jim priskočili na pomoč Šerpe. Verjeli smo, da tisti, ki nosi, najbolje ve, kako je treba pripraviti “tovor”.
Misel na šolski stol so takoj opustili. Sirdar je izrezal pleten koš in na dnu pripravil sedež. Prvi poskus se je končal z Markovim padcem in njegovo sočno besedno spremljavo. Na koncu so enostavno uporabili preizkušen recept nošnje, ki so ga preskusili le na poti izpod stene. Nosili so ga kar štuporamo, le da ga nosaču ni bilo treba držati za noge, ampak je sedel na obloženi palici, ki jo je nosač nosil na traku preko glave, tako kot nasploh nosijo v Nepalu. V štirih dneh smo prepotovali vso pot do Gokul. Nosačev je bilo šest in so si neprestano menjavali Marka in še dva tovora najine opreme in hrane. Hodili smo praktično od jutra do večera, s tem, da smo se enkrat ustavili za kosilo. Nosači so bili iz Shitija, res pravi gorjanci, za katere so bile Gokule le pravo mesto. Prva dva dni sta nas spremljala še sirdar in kuharski pomočnik. Še onadva sta se med nosači počutila nekam nelagodno, kot tujca.
Po noči, ki smo jo prespali sredi džungle, sem opazil da je izginil kozlič, ki so ga našli na prvi planini pod bazo. Mingma mi je z gnusom pripovedoval, da so ga zvečer pobili, razkosali in pojedli kar brez noža. Meso so osmojeno in na pol surovo trgali z zobmi kot kaki divjaki, je pripovedoval ves zgrožen. Nosači pa z izjemo enega niso bili kaj posebnega. Najbolj je to občutil Marko, ki je proti koncu vsake etape, še posebej pa zadnji dan, pošteno trpel. Od koščenih nosaških hrbtov, ki so se vsakič še dodatno zgrbili pod njegovo telo, je imel prsni koš ves stisnjen in ožuljen.
V Gokulah sva se poslovila od teh nenavadnih mož in pot nadaljevala z rednim avtobusom. Presenečena sva bila, da sva do Katmanduja pripotovala hitreje, kot prej v obratni smeri z lastnim najetim avtobusom. S pomočjo Toneta Škarje, ki je v Ljubljani hitro uredil vse za najin takojšen polet, sva teden dni pred ostalimi pripotovala domov. Zadnji dan v Katmanduju so Marka, ki je po mestu hodil z berglami, še okradli. Na tokratni odpravi nama je šlo res vse narobe.
