Gorenjski Glas, 6. maj 1997
Piše: Andrej Štremfelj
Po krajšem ogledu sva se odločila za bivak. Prostor se nama je zdel dovolj varen. Kasneje sem razmišljal, da nama je ta občutek varnosti vsilila utrujenost, kajti nekje v notranjosti sem vseeno čutil nekaj strahu, nekakšno nelagodje. Potem ko sva pojedla zmrznjene ribe, sem si mirno napisal še nekaj vrstic v dnevnik, se zavil v spalno vrečo in zaspal. Ura je morala biti že blizu ene zjutraj.
Prebudili so me topi udarci po šotoru. Nezavedno sem se znašel v sedečem položaju. Takrat me je nevidna gmota že neusmiljeno tiščala k tlom in mi obraz pritiskala na kolena. Z roko sem si podzavestno zakril glavo. Plaz! Ostra bolečina mi je prebodla podlaket. Se nekaj zapoznelih udarcev je pretreslo šotor, potem pa je sledila mučna tišina.
Vse se je zgodilo v trenutku. Šotor je napolnilo najino ječanje. Marka je zasulo v ležečem položaju, tako da se je s težavo izkopal. “Si še živ?” sem ga vprašal. Sedaj se mi zdi vprašanje bedasto, takrat pa je bilo umestno. Zavedel sem se položaja. Zasul naju je plaz ledu iz serakov nekje nad nama. Občutek zasutosti me je navdajal s tesnobo. Najprej sem hotel odpreti zadrgo na šotoru. Z veliko truda sem v zmedi polomljenega in zasutega šotora našel zadrgo in jo odprl. Zrak!
Marko je tožil nad hudimi bolečinami v gležnju, mene pa je tako bolela podlaket, da je bila desna roka povsem neuporabna. Brž proč s tega nevarnega kraja, sem pomislil. Takoj za tem sem se umiril. Prešinilo me je spoznanje, da če nama je Bog namenil še eno pošiljko, ji tako ali tako ne bova ušla. Kljub temu pa nisem želel ostati in nebogljeno čakati usmiljenja vse do jutra. Takoj sem se oblekel v vse, kar sem imel, da ne bi po nepotrebnem izgubljal toplote, ki jo bom mogoče še potreboval. Potipal sem za hrbtom, kjer bi morali biti čevlji. Prestrašil sem se, da mi jih je odnesel plaz. Šele ko sem segel globoko pod sneg, sem jih našel. Zlezel sem na prosto. Pogled na šotor, oziroma na tisto kar je ostalo od njega, je bil prav klavrn. Polomljene palice so štrlele iz raztrganega blaga, ki je bil do polovice zasut s kosi ledu pomešanimi s snegom in ledenim drobirjem. Marku sva z veliko težavo obula čevelj na poškodovano nogo. Po eni uri mučnega pospravljanja sva bila pripravljena na odhod. Toda kam?
Posvetil sem v globino, tja kjer se mi je ob prihodu zdel prehod povsem nemogoč. No, saj tu bi se pa dalo celo sestopiti, če bi imel obe roki zdravi. Ali je bil moj pogled pred nekaj urami res tako utrujen? Odločil sem se, da bom kljub neuporabni desni roki poskusil sestopiti. Marka sem spustil po vrvi, sam pa sem nekako zmogel strm skok. Tako sva potem nadaljevala do vznožja stene. Marko se je po pobočju vozil kar po zadnjici in boku medtem ko sem ga varoval, ali spuščal, če je bilo bolj strmo. Blizu razpok, po ravnem ali v hrib je moral hoditi sam. Ob pomoči smučarskih palic je hodil presenetljivo uporno.
Neverjetno hitro sva našla prehod preko področja prepreženega s širokimi in globokimi razpokami in se znašla v vznožju stene. Počasi se je začelo daniti.
Z roba ledenika sva se oglasila Romanu. Bil je ravno čas prve jutranje veze. Prosila sva ga za pomoč. Čez dobro uro so nama prišli nasproti on in trije šerpe. Večji del poti so Marka kar nosili. Frenk, zdravnik odprave, je hitro postavil diagnozo, ki se je potem doma izkazala za povsem točno; Marko je imel zlomljeni obe kosti v gležnju, jaz pa sem dobil močan udarec v desno podlaket. Za naju je bila odprava zaključena. Postavljalo se je le vprašanje, kdaj in kako Marka čim prej spraviti v domačo oskrbo.
