markantnim JZ stebrom, na desni pa Bobaye.
Gorenjski Glas, 29. april 1997
Piše: Andrej Štremfelj
Razmere v steni smo imeli odlične. Trd sneg, posebej na strmih odstavkih, je omogočal hitro in varno napredovanje. Skok v vstopnem delu sva preplezala kar nenavezana, prav tako kot vso steno vse do izstopnih dveh raztežajev. V drugi polovici stene je začel pihati močan veter. Napravljala sva se postopoma, vsak za sebe. V strmih snežiščih je bilo težko najti primeren prostor za brskanje po nahrbtniku, ne da bi ti veter kaj nepredvidoma odnesel.
V izstopnem delu stene sva se navezala. Kombiniran svet z nezanesljivim ledom in krušljivo skalo naju je pripeljal na greben, po katerem sva pozno popoldne dosegla vrh. Bila sva razočarana, saj je višinomer kazal le 5710 m. Kakih deset metrov pod vrhom sva si v zavetju grebenskega stolpa postavila šotor. Prijateljev nekam dolgo ni bilo za nama. Kasneje sva po radijski zvezi izvedela, da so zaradi močnega vetra ostali v edinem zavetju v zgornji polovici stene.
Razgled na okoliške vrhove je bil edinstven. Steber v Apiju je kazal lepe prehode, tako da sva bila nad zamišljeno smerjo oba navdušena. Sosednji vrh nama glede višine le na pogled ni zbujal upanja. Nobenih možnosti ni bilo, da bi tokrat presegla 6000m. Zato sva se odločila, da bova vsaj na tej višini skušala ostati dlje časa. Med več možnostmi sva izbrala prečenje na sosednji vrh, kjer se bova morala odločiti za sestop; nazaj po grebenu in steni, kjer sva prišla gor, ali pa po nasprotnem grebenu v naslednje sedlo in od tam navzdol preko lažje ledne stene.
Veter je razgrajal vso noč, tako da sva slabo spala. Bilo je zelo mraz, celo v šotoru, tako da sva se šele sredi dopoldneva odpravila naprej. Greben je bil ovešen z ogromnimi opastmi in zelo oster. Potrebna je bila vsa previdnost, ko sva iskala najugodnejše prehode. Na položnem delu pod naslednjim vrhom naju je prestrašilo nevarno napokano kložasto pobočje. Varovala sva in plezala prav po grebenu. Zadnji del je bil neverjetno strm snežni raz. Zaradi nevarnosti plazov še pomislila nisva, da bi se vrnila po isti smeri.
Nadaljevala sva po grebenu proti naslednjemu sedlu. Ponovno so nama delale težave velike opasti. Na koncu je postal greben skalnat, krušljiv in tako oster, da sva se raje odločila za obvoz po severni steni. Z enim spustom po vrvi in nekaj zamudnimi prečenji sva dosegla ozebnik, ki se je spuščal iz sedla in izginjal v serakih sredi stene. Kmalu naju je zajela noč. Zaradi močne mesečine sva nadaljevala s sestopom. Steno sva si bežno ogledala iz prvega bivaka. Tako, za vsak primer. Zato sva bila manj pozorna, to pa se nama je pri nočni orientaciji maščevalo. Z nekaj popravki, kar je pomenilo vračanje nazaj v globokem snegu, sva se srečno izmotala iz področja serakov.
Po odprti steni posejani z nenevarnimi seniki sva zavila preveč proti vzhodu. Rešitev sva našla v ozkem žlebu, ki naju je pripeljal skozi pas skal in naju izpustil tik nad veliko krajno zevjo. Spust po vrvi naju je oškodoval za dragocen snežni klin, zato pa naju je pripeljal iz najhujših težav v steni. Vsaj tako sva upala.
Med vsemi temi manevri je namreč mesec zašel za greben in orientacija je postala še težavnejša. Od celodnevne hoje sva bila utrujena. Ne sicer toliko, da ne bi mogla več nadaljevati, ampak dovolj, da sva začela razmišljati o možnostih za bivak. Enostavno sva imela vsega dovolj.
Stožec v zavetju krajne poči je bil preveč trd, da bi si izkopala ploščad, njegovo vznožje pa sumljivo prekrilo z ledenimi delci, da bi se počutila dovolj varna. Nadaljevala sva v noč in obstala na pomolu, od koder ni bilo videti varnega izhoda.
