Gorenjski Glas, 15. april 1997
Piše: Andrej Štremfelj
Preden smo uspeli postaviti tabor na ozki jasi ob poti, je začelo deževati. Droban in mrzel dež je mrazil do kosti. Nosači so prihajali še pozno v večer. Zakurili so si ognje, kuhali večerjo in sušili mokro obleko. Za noč so se nagnetli v dva velika šotora. Prebudili smo se v jasnem in mrzlem jutru. Ponoči je sneg narahlo pobelil okolico. Nosačem se ni nikamor mudilo, saj smo se odločili, da se bomo ustavili kaki dve uri hoda pod baznim taborom. V močni bleščavi smo nadaljevali po gozdu ob vedno bolj deroči in razpenjeni reki. Gozd je počasi spreminjal svojo sestavo. Prejšnji dan me je presenetila raznolikost drevesnih vrst, še posebej divji kostanj, katerega “jezice” so bile brez bodic, številni orehi in javor. Večinoma so bila to ogromna drevesa s premerom debla meter in pol, pa tudi več. Največ je bilo zimzelenih hrastov, manj pa rododendrona in vrste iglavcev, ki jih nisem prepoznal. V višjih legah sta ostala hrast in rododendron, vedno pogostejše pa so bile breze in jelke.
Pot se je kmalu za taborom začela strmo vzpenjati po rebru poraslem z mogočnimi jelkami. Gozd se je z višino razredčil in skozi temnozeleno zaveso jelovih vej, se je prikazal Api. Odet v svežo belino se je bleščal v jutranjem soncu, tako da skoraj ni bilo mogoče prepoznati oblik posameznih sten.
Vse pogosteje se je gozdna preproga pretrgala in dala prostor travnatim pobočjem in ravnicam. V času poletnega monsuna vaščani na teh planinah pasejo drobnico. Na več mestih smo opazili ostanke enostavnih pastirskih prebivališč.
Zadnjo noč smo taborili na robu obsežne zamočvirjene ravnice, na višini gozdne meje. Nosači so se zatekli v zavetje velikih previsnih skal, kjer so imeli že od prejšnjih obiskov urejena zasilna prebivališča. Visoko v steni so gnezdile divje čebele, katerih velike liste satja je ilo mogoče videti že od daleč. V bližnji okolici je naš kuhar pred pol leta skupaj s svojim prijateljem pobil ranjenega tigra. Torej vsi strahovi domačinov, ki so govorili o divjih zvereh, le niso bili privlečeni za lase.
Bilo bi sicer res čudno, če v tako odmaknjenih krajih z ugodnim podnebjem ne bi bilo nobenih divjih živali. Po poti smo imeli priliko videti številne sere, ujede neverjetnih dimenzij, cele trope opic, ki so se podile po krošnjah pragozda in vreščeče jate živo zelenih papig. Okrog baznega tabora se je kasneje ves čas smukala lisica z zavidanja vrednim košatim repom, na majhnih jezercih pa so se pozibavale divje race. Zaljubljen par krokarjev, ki sta s svojim krakanjem v slabem vremenu delala pokrajino še bolj turobno, je pogosto posedal po velikih skalah za taborom. V pobočjih nad jesensko obarvanimi travnatimi ravnicami smo včasih opazili trope divjih koz, ki pa so bile zelo plašne.
V ta raj sredi visokih himalajskih vršacev nam je bilo dano vstopiti v najlepšem vremenu, ko temno modrega neba ni zmotil niti en sam oblak. Nosačem se je to jutro zelo mudilo, saj so želeli čim prej dobiti zasluženo plačilo in še istega dne sestopiti kar se da daleč v dolino. Za strmimi travnatimi pobočji nad zadnjimi obronki rododendronovega in brezovega gozda se je naenkrat odprla obsežna travnata ravnica, ki je na severnem delu segala prav do vznožja Apijevega ostenja. Na zahodnem robu se je nad precej zamočvirjenim predelom dvigala vzpetina, na gosto poraščena z jagodičjem. Naokrog so bili posejani veliki balvani kot okamnele priče neizmerne lepote tega koščka planeta. Ob potoku, ki je v številnih vijugah leno tekel po ravnici, smo si še istega dne postavili tabor.
Delali smo ves preostanek dneva, da smo za silo uredili večino tovorov, postavili šotore in si na hitro postavili vsak svoj domek za naslednji mesec dni.
