Delo, 22. maj 1979
V pričakovanju popolnega uspeha na najvišjem vrhu so vsi po vrsti nekoliko živčni in neučakani čimprej bi radi slišali novico o navezi na cilju
OD NAŠEGA POSEBNEGA POROČEVALCA
BAZNI TABOR POD EVERESTOM
Enajst dni je trajalo, da so naši alpinisti postavili še zadnji, peti višinski tabor pod Everestom.
Medtem ko so naši plezalci priplezali 7550 metrov visoko in v takšni višini postavili četrti višinski tabor že 28. aprila, sta kot prva priplezala približno 8200 metrov visoko na Everest in tam postavila zadnji višinski tabor Marjan Manfreda in Viki Grošelj šele danes 9. maja pozno popoldne. Kot sta sporočila po brezžični radijski zvezd, sta postavila šotor pod tako imenovanim Rumenim pasom, ki obdaja vrh Everesta okrog in okrog in ki je povzročal vsem dosedanjim alpinističnim odpravam na najvišjo goro velike preglavice.
Naši alpinisti so imeli vsaj glede Rumenega pasu srečo: na Zahodnem grebenu, po katerem vseskozi plezajo, ni niti previsok niti prestrm. Oba alpinista, ki sta bila od naših prva tik pod njim, sta povedala, da ga bosta brez velikih težav preplezala, nato pa se jima odpira pot, ki tehnično ni prezahtevna in ju bo prepeljala na najvišjo točko našega planeta.
Drugi dan v višinah prenaporen
Približno sto metrov niže, kot sta danes oba alpinista postavila zadnji tabor pod vrhom mogočne Sagarmate, so se morali včeraj ustaviti trije naši alpinisti, in sicer Ivč Kotnik iz Velenja, Borut Bergant iz Tržiča in Vanja Matijevec iz Ljubljane. Dan pred tem so priplezali v četrti višinski tabor, v njem. prespali in včeraj pritrjevali stalne vrvi proti vrhu gore. Prepričani so bili, da bodo še isti dan prišli do kraja, kjer naj bi stal peti višinski tabor, vendar jim ta podvig ni uspel. Vprašali so vodjo odprave, ali smejo ostati še en dan v tej višini, da bi nadaljevali začeto delo, vendar jim je to odsvetoval »bara sahab«, kot imenujejo Šerpe vsakega vodjo himalajske alpinistične odprave. Praksa je pokazala, da alpinisti. ki ves dan delajo v višini 8000 metrov, naslednji dan niso sposobni za podobne napore, kot so jih imeli dan pred tem.
Ker je pri himalajskih odpravah pač navada, da člani upoštevajo nasvete svojega vodje, so se naši trije alpinisti umaknili v nižji višinski tabor. Razočarani so bili sicer, ker niso smeli nadaljevati poti, ki jih je pripeljala že tako blizu vrha gore, vendar so po treznem premisleku ugotovili, da bi se jim, utrujenim, lahko zgodila nesreča, ki bi zmanjšala vrednost še tako velikega alpinističnega uspeha.
V pričakovanju popolnega uspeha na najvišji gori sveta smo vsi po vrsti nekoliko živčni in neučakani. Ćimprej bi želeli slišati novico o prvi Jugoslovanski navezi, ki je priplezala na »tretji zemeljski tečaj«. Vsem se zdi vrh tako blizu, da bi lahko skoraj vsi skočili nanj vendar je lahko še zelo, zelo daleč.
Naveze bi se vrstile
Če bi bilo vreme lepo, sončno in brez hudega vetra, bi lahko naveza Manfreda-Grošelj že jutri stopila nanj. Njej bi v lepem vremenu v naslednjih dneh sledile še nadaljnje naveze vse do tedaj, dokler bi bilo kaj kandidatov ali dokler se vreme ne bi pokvarilo.
Z izjemo dveh alpinistov, ki se ne počutita dobro, so zdaj na zahodnem grebenu Everesta vsi člani jugoslovanske odprave in skoraj vsi prodirajo proti vrhu.
Na poti proti vrhu je najbolj izkušeni jugoslovanski alpinist Stane Belak iz Ljubljane, ki je to pot že petič himalajskih gorah in želi na vsak način okronati svojo alpinistično kariero z vzponom na najvišjo goro sveta. Na poti proti vrhu je Kranjčan Nejc Zaplotnik, edini Jugoslovan, ki je bil doslej na dveh osemtisočakih in želi tema dvema dodati še tretjega, seveda Everest.
V navezi z njim sta brata Andrej in Marko Štremfelj, prav tako Kranjčana, ki sta se odlično pripravila na everestovsko odpravo. Tako kot še marsikdo od njunih kolegov upata, da bosta prišla na vrh najvišje gore sveta; če bi se jima to posrečilo bi bila prva brata v zgodovini, ki bi jima uspel ta podvig.
Na poti proti vrhu je tudi Stipe Božić, Splitčan, ki je pred zadnjim odhodom iz baznega tabora povedal v pristnem dalmatinskem rečju, ki ga neguje tudi na tej odpravi: »Tako dobro sem pripravljen, da bi bil zame uspeh samo vzpon na vrh!« Tako bi bil Stipe eden redkih ljudi na svetu, ki bi priplezal tako rekoč dobesedno od nadmorske višine nič 8848 metrov visoko.
Na poti proti vrhu je tudi sirdar vodja Šerp v jugoslovanski odpravi – Ang Phu, prikupen Šerpa iz kraja Khumjung dva dni hodá od baznega tabora. Lani je bil skupaj s člani avstrijske odprave na vrhu Everesta, letos pa bi želel priti na vrh z Jugoslovani. Če bi mu to uspelo, bi bil edini človek na svetu, ki bi bil doslej dvakrat na temenu te gore. Za ta podvig je zelo zainteresiran, kajti nepalski kralj Birendra mu je obljubil posebno medaljo, če bi letos vnovič stopil na teme mogočne gore.
Želja zveznega oficirja
Pred štirimi dnevi se je iz tretjega višinskega tabora vrnil v bazo zvezni oficir nepalske vlade Yogendra Thapa, mož pri tridesetih, ki ga je nepalska vlada dodelila jugoslovanski odpravi na Everest kot človeka, ki naj bi skrbel za zakonitost dela odprave. Še preden je zadnjič odšel v goro, nam je dejal, da je njegov cilj vrh Everesta. Deloma zaradi slabega in vetrovnega vremena ter deloma zaradi izčrpanosti se je moral vrniti v dolino. Mislili smo, da je pokopal vse upe na vrh, vendar smo se zmotili. Včeraj je rekel, da bo danes spet odšel sproti vrhu in na vrh, vendar ga je zdravnik naše odprave komaj prepričal, da je vsaj za nekaj dni odložil odhod zaradi močnega prehlada. Za zdaj je zvezni oficir še prepričan, da bo šel proti vrhu: če bi po naključju le prišel na vrh, bi bil prvi »pravi« Nepalec, ki bi mu uspel ta podvig, kajti vsi dosedanji zmagovalci Everesta iz Nepala so bili pravzaprav Tibetanci, ki jih prebivalci katmandujske kotline in okolice nimajo za čistrokrvne Nepalce.
Tako kandidati za vrh kot drugi, ki so izbrisali celo misel na tak podvig, a so vendarle prispevali velikanski delež k uspehu jugoslovanske odprave na Everest, so te dni pred skoraj zanesljivim dokončnim razpletom mogočne drame razburjeni, tako majhen korak je treba še napraviti iz petega višinskega tabora do vrha v primerjavi z vsem tistim, kar so naši plezalci doslej že naredili na Zahodnem grebenu Everesta in vendar je ta korak še velikanski na gori, na kateri živijo po verovanju Šerp najmogočnejši bogovi na svetu.
Vsi po vrsti smo prepričani, da bo našim alpinistom ta korak uspel, a vendar se bojimo, da bi jim tik pod vrhom spodrsnilo na strmini, ki jo je uspelo doslej premagati tako maloštevilnim najpogumnejšim plezalcem na svetu.
MARJAN RAZTRESEN
