Planinski vestnik 2003/05
Odmev na aktualno temo Razpotja alpinizma
V jubilejnem 110. letu PZS praznuje tudi Komisija za odprave v tuja gorstva – KOTG. Izteka se lepa obletnica – 40 let nepretrganega in uspešnega delovanja. Kaže, da kakšne posebne slovesnosti ne bo. Verjetno bo v ta namen zadostovala razstava himalajskih fotografij Toneta Škarje s spremljajočimi besedami avtorja, predsednika PZS in nepalskega konzula ob odprtju. Pričakujemo še prispevek »Odprave v tuja gorstva« istega avtorja v jubilejnem zborniku PZS, njegov članek »Razpotja slovenskega alpinizma – poti in stranpoti himalajizma« pa je že izšel v marčni številki PV.
Čeprav v KOTG od leta 1975 ne delujem več, kot nekdanji prvi načelnik še vedno rad spremljam njeno delo; uspehe in probleme, med katerimi je z vidika njenega obstoja gotovo najvažnejše vprašanje: KOTG – da ali ne? To vprašanje je bilo na mizi UO PZS kot prispevek neimenovanih reformatorjev že dobri dve leti po ustanovitvi KOTG, tik pred skupščino PZS leta 1965. Člani komisije smo bili presenečeni, saj za delo nismo dobivali očitkov, ocenjeno je bilo kot uspešno. In kot tedaj, se mi tudi danes zdijo težnje po združitvi KA ter KOTG nesmiselne. Če vsaka od obeh pravilno opredeli in opravlja svoje poslanstvo, potrebujemo obe. Združitev bi ju oslabila: v KA ne bi počeli nič drugega kot to, da bi se prepirali o odpravah. Z likvidacijo KOTG pa bi hitro zapravili izkušnje, znanje in vse, kar je zbrala in zgradila v štirih desetletjih.
Kar zadeva KOTG, sem jo, idealizirano, vselej imel za nesebično, strogo objektivno telo, ki s skoraj znanstveno doslednostjo skrbi za strokovna vprašanja našega odpravarstva. S skrbno načrtovanimi odpravami in z našimi najboljšimi kadri načrtno poskuša doseči najustreznejše cilje. Brez kuhinj, ne glede na to, iz katerega AO so kandidati. Seveda se to v osnovi ne sklada s sebičnostjo kandidatov, saj gre za podvige, ki jim, kot pravi tudi Tone Škarja, žep in zmožnosti posameznika zlepa niso kos. Žal so odpravarji praviloma imuni za še tako dobre in upravičene argumente, pač po pravilu: »Če gre v odpravo Pepe, bom moral ostati doma jaz, četudi nisem nič slabši!«
Verjetno je vzrok prepirov in pogostih napadov na sedanjega načelnika KOTG prav preprosto dejstvo, da si majhna in revna Slovenija ne more privoščiti veliko odprav. V mojem času tolikšnega negodovanja – vsaj odkrito – ni bilo slišati. Drugi vzrok je, da številne moti njegov dolgoletni staž na čelu komisije. Napadajo ga, čeprav je v glavnem uspešen. Domačih in tujih zgledov je na pretek, zdravilo pa spoštovanje pravil, ki urejajo tudi volitve predstavnikov KOTG – kolikor obstajajo. Kakor je »kontinuiteta« nujno potrebna, se je zaradi zdravja organizacije včasih dobro odpovedati vodilnemu mestu. Čeprav manj vplivno, lahko nekdanji visok funkcionar dobro in uspešno dela tudi kot »navaden« član komisije …
Z večino ugotovitev Toneta Škarje v članku se strinjam. So dobre in prirejene na dolgi rok, ne za vsakdanje prerivanje. V tej fazi svoje pripovedi pa bi rad malce popravil njegovo videnje mojega odhoda z mesta načelnika KOTG. Po njegovem mnenju me je »zrušil« Šrauf. Morda so res tako govorili odpravarski »aufbiksarji« na pustih ledenikih in v samotnih taborih pod vrhovi Himalaje in drugih gorstev, kamor jim je pomagalo priti tudi delo KOTG in moje delo, da bi za tuj denar tešili svoje alpinistične apetite. Prava zgodba je taka:
28. maja 1975 mi je član VI. JAHO, zadolžen za opremo, prinesel v podpis naročilnico, na kateri je bil del puhaste opreme – proti dogovoru in dotedanjim pravilom – podvojen. Povedal sem mu, da tega nisem upravičen in tudi nočem podpisati. Napisal sem sporočilo vodji, da »si člani dodatni kos opreme lahko nabavijo po lastni ceni KOTG«. Reakcija je bila huda. Listek je v pisarni PZS pred Radom Lavričem, v jezici zmečkan, romal v koš, naročilnico pa je kljub upravičeni pripombi in nemajhnim dodatnim stroškom podpisal drug član UO. Glede podvajanja opreme sem slišal razlago, da je škoda, če »udeleženci odprave na gori trošijo energijo z nepotrebnim prenašanjem opreme iz baze na goro, z gore v bazo in med tabori, zato naj bodo v višinskih taborih rezervne spalne vreče«. Misel zveni lepo, do neke mere celo upravičeno, skriva pa past! Kaj bo počel alpinist, ki gre v višinski tabor brez spalne vreče in ugotovi, da je šotor in vsebino zasul ali odnesel plaz, ga opustošil veter? Tudi zelo verjetna možnost!
Dne 29. maja 1975 je v dnevniku zabeleženo: »Vroče zaradi nabav JAHO«. Nekritična reakcija je v meni sprožila nepreklicen sklep, da ne bom več tratil časa za kogarkoli, zato sem za 3. junij 1975 sklical skupno sejo KOTG in članov VI. JAHO. Navzoče sem obvestil o problemu in odklonitev podpisa med drugim opredelil približno takole: »Denar za odpravo prispevajo delovni ljudje, ki jim ne bi upal pogledati v oči, če bi ga zapravljali po nepotrebnem. Dodal sem še, da je odprava najprej uresničenje osebne želje udeležencev ter šele na drugem mestu interes PZS in širše skupnosti. Tega ne bi smeli nikoli pozabiti! Po logiki članov odprave, bi si lahko tudi delavec z ženo in petimi otroki izmislil, da gre letovat na Sv. Štefana in od skupnosti zahteval, naj mu krije stroške. V razpravi se je kot najbolj jezikav izkazal Šrauf, ki je menil, »naj ne težim, ampak raje skupaj z odpravarji urejam opremo«. Mladenič je videl samo samega sebe, cenil in objokoval le svoje »garanje«, ni pa bil sposoben videti in priznati dela članov KOTG, ki smo bili ves čas krepko zaposleni z opravki za VI. JAHO in se že 12 let prizadevno trudili za dobrobit odprav v tuja gorstva.
Tako sem dokončno sprevidel, da je čas za predajo in naznanil, da nepreklicno odstopam z mesta načelnika KOTG. Pri tem je ostalo. 9. junija sem dal pisno odpoved, ki jo je IS PZS obravnaval na seji 12. junija 1975. Ugotovljeno je bilo, naj Tomaž Banovec, Miro Černivec in Marjan Oblak pomagajo »redefinirati linijo« v KOTG. Mene so prosili, naj do vrnitve odprave ostanem na čelu KOTG, da odstop pred odhodom odprave ne bi povzročil neljubih govoric in nezaželenih reakcij v javnosti. Ustregel sem, čeprav bi bilo primernejše objektivno analizirati stanje in obsoditi neustrezno ravnanje. Skratka: reči bobu bob in popu pop, ne pa problem pomesti pod preprogo …
Muhe alpinistov in odpravarjev sem bolj podrobno obravnaval v zadnji številki glasila Alpinistični razgledi. Med drugim sem pisal približno takole: «Udeležba na odpravi je višek, izpolnitev najbolj ambicioznih želja alpinistov, ki bi brez dotacij organizacije in drugih mecenov ostali doma, razen če bi se sami zavzeli in prislužili potrebna sredstva (kar se kdaj tudi zgodi). PZS in društvom seveda godi, če njihovi fantje in dekleta v potu svojega obraza postanejo zmagovalci nekoristnega sveta in se vračajo z visokimi trofejami. To jim z vsem veseljem priznajo ter celo poskrbijo za zaslužena priznanja. Narobe pa je, če je ta ali oni odpravar slabe volje in užaljen, ko mora tudi sam postoriti nekaj dela za svojo lastno odpravo ali, če si mora nekje v Nepalu ali pod Andi za lasten denar kupiti sladoled …
Pavle Šegula
